Z Markom Zabukovnikom o zakulisju evropske pravljice: motivatorji, šale in napetosti v garderobi Celja

Zgodovinska uvrstitev NK Celje v četrtfinale Konferenčne lige je odmevala po vsej Sloveniji – ne le kot izjemen športni dosežek, temveč tudi kot dokaz, da se lahko slovenski klubi enakovredno kosajo z evropskimi velikani. Pomemben del te evropske zgodbe je bil tudi branilec Marko Zabukovnik, eden ključnih stebrov celjske obrambe. V pogovoru z nami je spregovoril o občutkih ob največjem klubskem uspehu, ključnih dejavnikih za preboj med evropsko elito, o pomenu navijaške podpore, mentalni pripravi in prihodnosti – tako svoje kot slovenskega nogometa.

Mark, najprej iskrene čestitke za zgodovinski uspeh NK Celje v Konferenčni ligi! Kakšni so tvoji občutki ob tem izjemnem uspehu?

Zagotovo je to nekaj, na kar bomo čez nekaj let ter po koncu karier gledali  z veliko mero ponosa. Uspelo nam je spisati uspešno evropsko pot, polno zgodovinskih mejnikov. Pomerili smo se z velikimi ekipami, kot so Betis, Fiorentina, Vitoria Guimaraes, Istanbul Basaksehir … Konec koncev bo eden od finalistov ena izmed ekip, proti kateri smo igrali. Tako proti Betisu kot proti Fiorentini, ki sta verjetno največja kluba proti katerima smo igrali, smo bili enakovredni, kar je samo po sebi dokaz, kakšne predstave smo prikazovali v konferenčni ligi.

Vemo, da je za tak uspeh potrebno ogromno dela. Kaj so po tvojem mnenju ključni dejavniki, ki so vas pripeljali tako daleč; ali je to trener, kemija v slačilnici, taktična disciplina ali kaj drugega?

Odgovor je kombinacija vsega naštetega. Na najvišjem evropskem nivoju je vsaka malenkost pomembna, tudi tista, ki je morda s prostim očesom ne bi opazili. Trener je tisti, ki s svojimi navodili postavi načrt, da nogometašem idejo in jim vcepi taktično disciplino. Kemija v slačilnici je tista, ki ekipo poveže v celoto. Vse skupaj mora delovati popolno, da pride do uspeha.

Kakšna je bila atmosfera v garderobi po uvrstitvi v četrtfinale? Ste si takrat rekli »zdaj pa gremo do konca« ali ste ostali skromni in realni glede pričakovanj?

Na začetku tekmovanja smo se še nekako iskali, morda v prvo tekmo skupinskega dela tekmovanja proti Vitorii v Guimaraesu vstopili s pretirano mero spoštovanja. Za veliko nas je bila to prva izkušnja s skupinskim delom evropskega tekmovanja. A smo iz tekme v tekmo rasli. Že druga tekma, proti Basaksehirju na domačem stadionu, nam je dala dokaz, da smo lahko enakovredni vsakomur. Kljub porazu v Sevilli proti Betisu v zadnji minuti, smo še enkrat videli, da nismo daleč od najvišjega nivoja. S to pridobljeno samozavestjo smo se vsakemu nasprotniku odprto postavili po robu  vse do zadnje tekme.

Kako pomembno vlogo igrajo navijači v tej vaši evropski pravljici? Ste čutili podporo domačih navijačev tudi na gostovanjih?

Celje je skozi lansko šampionsko in letošnjo evropsko sezono tudi navijaško oživelo. Lepo je videti več tisoč navijačev na tribunah na evropskih tekmah, predvsem tekma s Fiorentino je bila nekaj posebnega. Že priteči na ogrevanje pred več tisoč navijači zagotovo ni nekaj, na kar bi bili nogometaši navajeni na tekmah državnega prvenstva. Zagotovo pa smo čutili podporo navijačev tudi na gostovanjih, sploh v Thunu in Firencah se je zbralo res lepo število naših podpornikov.

Kateri so bili najtežji trenutki te evropske poti in kaj vas je kot ekipo držalo skupaj tudi, ko ni šlo vse po načrtih? Kdo iz ekipe je največji motivator v garderobi pred tekmo in kdo poskrbi za šale, ko je treba sprostiti napetost?

Verjetno je bil eden najtežjih ta zadnji v Firencah, ko se začneš zavedati, da je konec, čeprav si bil do zadnjih sekund v igri za napredovanje. Ali pa prejeti zadetek proti Betisu dvajset sekund pred iztekom igralnega časa, ko bi lahko proti ekipi, ki je v vrhu španskega prvenstva, iztržili remi. Težki trenutki so del vsakega športa, pomembno je, kaj se iz njih naučiš. Ekipa je dihala kot eno. Izkušenejši so vedeli, kdaj povzdigniti glas, ob uspehu pa smo se vsi znali poveseliti.

Kot glavnega motivatorja bi izpostavil trenerja Riero, ki s svojimi govori pred tekmami dobro motivira ekipo, hkrati pa nas je pred vsako tekmo prepričal v to, da smo lahko enakovredni tudi proti najboljšim ekipam, kar smo na igrišču kasneje dokazovali.

Slovenski klubi se redko prebijejo tako daleč na evropskih tekmovanjih. Kako bi ocenil trenutno stanje slovenskega nogometa? Ali meniš, da imamo dovolj talenta, da bi slovenski klubi lahko dosegali večje uspehe? Kaj bi bilo potrebno izboljšati?

To je kompleksno in večplastno vprašanje. Rekel bi, da glede na pogoje, ki jih ima večina klubov, ko govorimo po pogojih za trening – članskih in mlajših selekcij – slovenski nogomet dosega velike uspehe. To je tisto, kar bi bilo potrebno najprej izboljšati. Trening centri so nekaj, k čemer bi morali slovenski klubi stremeti. Talenta imamo dovolj, to smo nenazadnje tudi mi dokazali, saj je tekmo četrtfinale UEFA Conference League začelo kar sedem slovencev.

Prav tako slovenska nogometna liga ni ravno medijsko izpostavljena kot nekatere druge v Evropi. Se ti zdi, da bo ta uspeh Celja pomagal pri večji prepoznavnosti slovenskega nogometa? Kako vidiš prihodnost slovenskih klubov na evropskem prizorišču?

Vsak uspeh potegne za seboj določene stvari. Klub dobi finančno nagrado in prepoznavnost, nogometaši priložnost za preskok na višji nivo. Tudi vsi prvoligaši bodo imeli zaradi Celja in Olimpije nekaj finančne koristi. V Evropi bi morali vsi slovenski klubi držati pesti drug za drugega, saj na evropskem zemljevidu skupaj predstavljamo našo državo in našo ligo. Letos se je prvič zgodilo, da sta v skupinskem delu evropskega tekmovanja nastopala dva slovenska predstavnika. Mislim, da je to nekaj, kar bi za Slovenijo lahko postal dosegljiv cilj.

Če bi lahko izbral en trenutek v tvoji karieri, poleg uvrstitve v čertfinale konferenčne lige, ki si si ga najbolj zapomnil, kateri bi to bil in zakaj?

Tu bi izpostavil naslov državnega prvaka s Celjem in nastop za člansko izbrano vrsto Slovenije proti ZDA lani januarja.

Kako ti osebno ohranjaš fokus med domačim prvenstvom in evropskimi izzivi? Kje najdeš ravnotežje med fizično in mentalno pripravo?

Menim, da se je celotna ekipa letos zelo dobro prilagodila na izjemno visoko število tekem, ki smo jih odigrali. Velika pohvala gre tudi strokovnemu štabu, ki je dobro splaniral proces treningov. Dobra fizična priprava in ravnovesje med treningi in počitkom je osnova za celoletno nastopanje na najvišjem nivoju. Glede na to, da smo skozi celotno sezono igrali na 3 / 4 dni, je bila najpomembnejša regeneracija, tako fizična kot mentalna. Najtežji pa je bil predvsem preklop iz evropskih tekem na domače prvenstvo, saj so bile vse ekipe proti nam ekstremno motivirane in fizično precej manj obremenjene od nas, naša glavna težava pa je bila, da smo bili emocionalno izpraznjeni od evropskih tekem.

Zdaj, ko si izkusil vrhunsko evropsko tekmovanje – je v tebi še močnejša želja, da bi nekoč igral v kateri od največjih lig, ali bi raje svojo prihodnost zgradil v domačem okolju?

Mislim, da ima vsak nogometaš svojo zgodbo in svojo pot, na kateri sprejema takšne in drugačne odločitve. Sam sem vedno šel korak za korakom. Nisem želel prehitevati stvari. Radomlje so mi dale veliko in vedno jim bom hvaležen. V Celju sem se uspel razviti kot nogometaš in odrasti kot oseba. Tu sem osvojil naslov državnega prvaka in igral v četrtfinalu konferenčne. Mislim, da je naslednji logični korak preizkus v tujini. A tako, kot sem do sedaj, tudi tokrat ne bom prehiteval stvari.

Ali se po končani karieri vidiš v vlogi trenerja ali pa mogoče v kakšni drugi funkciji v nogometu?

Star sem 24 let in menim, da imam še kar nekaj let igranja nogometa pred seboj. Nisem še veliko razmišljal o »drugi« karieri po nogometu. Sem v fazi zaključevanja magisterija iz ekonomije, kar mi je trenutno poleg nogometa prioriteta. O življenju po koncu nogometne kariere bom razmišljal kasneje, trenutno imam fokus na sedanjosti.

Kaj bi sporočil mladim nogometašem, ki tebe in tvojo ekipo spremljajo ter sanjajo o podobnih trenutkih, kot ste ga doživeli vi?

Če gre za nogomet ali karkoli drugega v življenju – če ti je mar za nekaj, posveti tej stvari svoj čas, vztrajaj in ne obupaj. Če se ti izzide, boš lahko užival v rezultatu svojega dela, če pa se ti ne, si ne boš imel česa očitati.

The post Z Markom Zabukovnikom o zakulisju evropske pravljice: motivatorji, šale in napetosti v garderobi Celja appeared first on Slovenski nogometni portal.