Vzdrževanje lastne nevladniške klientele – za davkoplačevalski denar seveda

Spolitiziranost osrednjih slovenskih medijev – tudi ali še posebej tistih, ki jih je »osvobodila« Golobova vlada – se ne izraža samo v tem, da javnost dnevno bombardirajo z malodane enakimi sporočili (najbolj aktualna so usmerjena v demoniziranje Izraela zaradi namišljenega »genocida« v Gazi). Kaže se tudi skozi to, o čemer ne poročajo. Ne samo ponarejanje dejstev, ampak zamolčanje relevantnih dejstev je izraz ideološke pristranskosti in politične instrumentaliziranosti.

Tako so osrednji mediji povsem ignorirali informacijo, katere razkritje je dosegla organizacija NGO Transparency, da je Evropska komisija med letoma 2019 in 2023 različnim nevladnim organizacijam namenila več kot sedemnajst milijard evrov evropskih sredstev. Od tega je v Slovenijo priteklo skoraj petsto sedemdeset milijonov evrov. Med dobitniki prevladujejo »stari znanci«, predvsem levičarske organizacije iz kroga iniciative Glas ljudstva, ki se je vzpostavila pred zadnjimi volitvami, da bi se pomagala protijanševemu taboru povzpeti na oblast.

Dejansko se je razkrilo nekaj, za kar se je vedelo že dolgo časa. Pod krinko financiranja izobraževanja, vključevanja, spodbujanja aktivnega državljanstva in podobnega se financirata ideološka indoktrinacija in politični aktivizem. Prejemnice sredstev so v velikanski večini tiste nevladne organizacije, ki udejanjajo progresivistično agendo, se pravi, da promovirajo poglede in zamisli, ki izhajajo iz različnih levičarskih ideologij, kot so multikulturalizem, radikalni feminizem, lgbt-izem, okoljski fundamentalizem itd. Zagotovo je tako v Sloveniji, zelo verjetno pa tudi v drugih evropskih državah. Denar je uradno namenjen za nepolitične dejavnosti, a dejansko se z njim vzdržujejo tisti, ki izvajajo politični pritisk, organizirajo proteste, zahtevajo zamenjavo oblasti. A slednjo le takrat, ko je na oblasti desnica. Spomnimo se samo t. i. ljudskih vstaj v času druge Janševe vlade ali  petkovih »kolesarskih protestov« v času tretje Janševe vlade.

Pri takšnih organizacijah, ki so prejemnice evropskih sredstev, gre pogosto za prikrivanje dejanskih smotrov njihovega delovanja. Mnogo je takšnih, ki se formalno ukvarjajo z varovanjem okolja ali dobrodelnostjo, dejansko pa izvajajo politično agitacijo. Tu ne gre samo za to, da Evropska komisija financira tiste organizacije, ki podpirajo evropsko povezovanje in imajo benevolenten odnos do evropskih institucij. Leva politika si s pomočjo z njo povezanega bruseljskega birokratskega aparata na ta način ustvarja lasten podporni sistem, nekakšno nevladniško vojsko, ki jo lahko aktivira vsakokrat, ko je ogrožen njen oblastni monopol.

Takšno netransparentno financiranje izbranih nevladnikov nikakor ne služi javnemu interesu, ampak partikularnim ciljem evropske levice. S tem denarjem bi lahko občutno izboljšali infrastrukturo v Evropi. Okrepili bi lahko njene obrambno-varnostne zmogljivosti, ki so absolutno preskromne. (Ta znesek bi denimo zadostoval za tisoč petsto do tisoč sedemsto zelo sodobnih tankov Leopard.) Konec koncev bi lahko pomagali tistim Evropejcem, ki so v težkem socialnem položaju – in nevladniki zagotovo ne sodijo mednje.

Da bi bilo financiranje politično angažiranih nevladnih organizacij pošteno, sta mogoči dve rešitvi. Prva je, da se financirajo samo iz zasebnih virov, kar pomeni, da ne prejemajo nobenih javnih sredstev. Če pa že prejemajo javna sredstva, morajo biti ta razdeljena glede na volilni rezultat političnih skupin, ki jih te organizacije podpirajo. To v praksi pomeni, bi vsaka od teh skupin glede na zastopanost v parlamentu dobila določen fond sredstev, ki bi bila na voljo za financiranje njenih podpornikov. To, da prejemajo ta sredstva samo podporniki ene politike, pa je povsem nesprejemljivo.

Dr. Matevž Tomšič