»Vtisi najine poroke na Kraški ohceti trajajo še danes«

Objavljamo del intervjuja iz petkovega Poletnega miksa v Primorskem dnevniku.

Tradicija je lahko tudi okus. Jana Ban in Tom Oberdan nista nikoli opustila vezi z lokalno kulturno dediščino, odkar sta se leta 2007 poročila na Kraški ohceti. Po poroki sta začela tudi skupno pot na gostinskem področju in deset let kasneje sta prevzela restavracijo Valeria na Opčinah. Danes živita v Bazovici in imata dva otroka: Mateja je stara 17 let, Gregor pa 13. V njunih besedah in predvsem v dejstvih je tradicija vrednota, v katero iskreno verjameta, kot sta potrdila tudi v pogovoru za Primorski dnevnik.

Bi ponovno izbrala Kraško ohcet?

Jana Ban: Izkušnjo bi ponovila, bila je res enkratna in vse mi je ostalo v krasnem spominu, od samega obreda do spremljevalnih dogodkov in vzdušja.

Tom Oberdan: Seveda bi izkušnjo še enkrat ponovil. Lahko bi si celo izmislili dodatne dogodke v tem stilu, na primer obletnice porok na Kraški ohceti! Dejstvo, da sva se odločila za ta obred in način praznovanja, mi je še danes v velik ponos. Tudi najina otroka uživata v pripovedih in posnetkih; vtisi dejansko trajajo še danes.

Kako sta se vajina otroka seznanila s to poroko?

Tom: Imela sva srečo, da nama je babica podarila video ohceti. Mateja in Gregor sta si ga večkrat ogledala, spraševala sta, kako je bilo in sta se zelo navdušila. Starejša hči si je zaželela tudi nošo.

Kaj pa vajini noši? Sta po poroki ostali v omari?

Jana: Sploh ne, bilo je še kar nekaj priložnosti. Udeležila sva se dejansko vseh Kraških ohceti. Otroka sta bila vedno z nama in sta sledila dogajanju v živo. Ob teh priložnostih smo bili vedno vsi štirje oblečeni v nošo.

Je poroka izpolnila vsa vajina pričakovanja?

Jana: Bila sva precej mlada in pričakovanja so bila podobna tistim, ki jih lahko ima vsak par pred poroko. Dejansko je bila misel na emocijsko plat močnejša od predstav, ki sva si jih ustvarila v odnosu do okvira. Sledila sva toku, brez posebnih pričakovanj. Proces je dolg, priprava traja več mesecev, da se postopoma seznaniš z vsemi detajli. Bilo je intenzivno, lepo in tudi zabavno. Če pomislim na tiste dni, ne bi ničesar zamenjala. Moj edini dvom je bil bolj osebne narave. Sanjala sem o poroki, ki se začenja z očetom, ki te pospremi do oltarja. V tem kontekstu pa ni možno, ker novoporočenca skupaj vstopita v cerkev. Ko pa sem povedala očetu, da se bom poročila na Kraški ohceti, me je pomiril, da bo pomanjkanje tega trenutka med mnogimi lepimi stvarmi le malenkost. Njegove besede so mi veliko pomenile in odgnale skrb.

Tom: Jaz sem preprosto vedel, da bo lepo ... in pravzaprav ... bilo je še lepše!

Danes sta povezana na osebnem in poklicnem področju. Delata skupaj in vajina dejavnost v določenem smislu potrjuje navezanost na korenine. V gostilni ponujate jedilnik v znamenju tradicije, a z inovativnimi pristopi. Ali je Kraška ohcet kot »lokalna specialiteta« po vajinem mnenju potrebna inovacije?

Jana: Oblika Kraške ohceti ne potrebuje sprememb. Če jo sprejmeš tako, kot je, si potem zadovoljen s tem, kar si doživel.

Tom: V tovrstni, etnografski prireditvi je ohranitev tradicije pomembno pravilo. Inovacija v tem kontekstu ne bi imela smisla.

Fantovščina in dekliščina, podoknica, prevoz bale: kateri je bil najljubši trenutek pred poroko?

Jana: Najlepši od omenjenih trenutkov je bila zagotovo dekliščina. Dan prej je močno deževalo in spat sem šla čisto obupana. Ko sem se zbudila, pa je sijalo sonce in s tistim praznovanjem se je vse začelo. Bila sem s svojimi prijateljicami in bil je moj rojstni dan, zato je bilo res nepozabno.

Tom: Tudi zame je bila fantovščina zelo doživet trenutek, saj je prvo poglavje praznovanja in si tudi poln energije. Hkrati se moraš izogniti pretiravanju, saj te čaka dolga vrsta pomembnih poglavij.