»Vsaka priložnost, da spregovorimo o Gazi, pomaga pretrgati tančico molka«

Sinoči so 21. nagrado Tiziano Terzani - letos izjemoma kolektivno - podelili v spomin na več kot 214 ubitih novinarjev v Gazi. Utišati so hoteli njihov glas, prikriti resnico o grozotah, so utemeljili na videmskem festivalu Vicino/Lontano.

Nagrado sta prevzela Wael Al Dahdouh in Safwat Al Kahlout, vodja in sodelavec dopisništva Al Jazeere iz Gaze. Izraelska vojska je Al Dahdouhu bombardirala hišo, ubila ženo, 7-letno hčerko, 15-letnega sina in še deset ožjih sorodnikov. Kasneje so mu ubili še starejšega sina Hamzo, prav tako novinarja. Tudi sam je bil ranjen v raketiranju avtomobila, v katerem so bili ubiti trije kolegi.

Skozi podobne izkušnje je šel tudi Safwat Al Kahlout. Ne samo novinarji, tudi njihovi svojci so tarče izraelskih dronov in ostrostrelcev. V poldrugem letu jih je bilo ubitih več kot 500. Oba kljub vsemu pogumno nadaljujeta s svojim poslanstvom, za kar je Al Dahdouh letos prejel mednarodno priznanje Free Press za svobodo tiska, Al Kahlout pa nagrado Colomba della Pace.

Srečali smo ju včeraj na novinarski konferenci, ki jo je uvedla predsednica žirije in žena pokojnega Terzanija Angela Staude, ki je zaprepaščena nad molkom medijev o grozotah v Gazi. »Ta molk je za nas bil velik šok. Vse naše ustave jamčijo svobodo informiranja, ki je temelj demokracije. Molk je dušeč, zato smo skušali s podelitvijo nagrade pretrgati tančico cenzure.« Pogovorili smo se z Waelom Al Dahdouhom.

Kaj pomeni biti novinar v Gazi?

Razmere so dramatične, to veste. Ne neprebojni jopič ne čelada z napisom PRESS nas ne zaščitita. Namerno streljajo na nas, kar je očitna kršitev humanitarnega prava in svobode tiska. Še nikoli v zgodovini ni bil davek, ki ga je plačalo novinarstvo, tako visok. Tujim novinarjem so prepovedali vstop v Gazo, tako je vse breme informiranja ostalo na nas in to počnemo, kljub vsemu.

Kaj vam pomeni nagrada Tiziano Terzani?

Vsaka nagrada, vsako srečanje, vsaka priložnost, da spregovorimo o Gazi, nam pomaga pretrgati tančico molka. Občutek, da se nas kdo spomni, da sočustvuje s tragedijo, ki jo doživljamo, nas bodri, da gremo naprej. Najslabši je občutek, da umiramo ob popolni brezbrižnosti sveta.

Bi vam solidarnost sveta pomagala?

Seveda. Razočarani smo nad zahodnimi vladami, ki dobro vedo, kaj se dogaja v Gazi, a kljub temu podpirajo Izrael. Velika Britanija, Italija in drugi mu še naprej prodajajo orožje, s katerim nas ubijajo. Mediji imajo veliko moč, a so zatajili. Lahko bi s poštenim informiranjem premaknili zavest javnega mnenja, pritisnili na vlade. A to se žal ne dogaja.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.