»Vsak bi moral poznati enega Alija«

Mudassar Ali prihaja iz Pakistana, že več let pa živi v Trstu, kamor je prispel peš po balkanski poti. Čeprav ne zna pisati in brati, pozna kar štiri jezike. K pisanju črk ga je uvedel novinar Primorskega dnevnika in avtor knjige A kot Ali (Založništvo tržaškega tiska) Martin Poljsak, ki je s protagonistom svoje knjige v petek sedel na oder Salezijanskega gledališča v Istrski ulici v Trstu in pred polno dvorano krstno predstavil svoj prvenec.

Predstavitev je vodila urednica ZTT Martina Kafol, sodelovali so tudi Alijevi prijatelji in stranski junaki Poljsakove knjige, prostovoljca Skupnosti sv. Egidija Federica Laboranti in Enea Bordon ter bivši predsednik skupnosti, pri kateri sodeluje tudi sam Ali, Paolo Parisini. O Alijevi zgodbi ni bilo slišati veliko, saj je za to na voljo knjiga, ki v 24 črkah oziroma poglavjih pripoveduje o njegovem otroštvu v Pakistanu, njegovih dogodivščinah in ljudeh, ki jih je protagonist srečal na svoji življenjski poti. V gledališču pa je jasno prišlo do izraza, kakšen je Ali in kaj prinašajo drobci njegove zgodbe, iz katerih je avtor ustvaril pravi »manifest radikalnega humanizma«, kot je delo označil novinar in avtor spremne besede Boštjan Videmšek.

Koliko je bil star takrat, ko je prispel v Trst, sam Ali ne ve. V mestu in okolici ga marsikdo pozna, njegova starost pa ostaja neznanka. »Saj ta sploh ni tako pomembna. Ko sem z najmlajšimi, sem mlad kot otrok, ko sem s starejšimi, se malo postaram,« se je pošalil Mudassar Ali. Ko je res bil še otrok, v Pakistanu, se je igral s kamni in peskom, se je spominjal. »Vedno pa sem bil radoveden in sem se želel učiti od drugih,« je povedal. Sam ne ve, če se bo kdaj vrnil v svoj rojstni kraj. »Moje matere ni več, nihče me ne bi več pričakal na hišnem pragu. Sam se ne bi vrnil, s prijatelji pa mogoče,« je pojasnil. O Trstu pa je dejal, da je kot druga mati, ki je poskrbela zanj.

Alijevi prijatelji ga opisujejo kot izjemno empatičnega, odprtega človeka in izvrstnega komunikatorja, ki se bo odlično razumel s komerkoli. Zelo zgovorni so nekateri dogodki, ki so se jih spominjali: »Takrat, ko so na Trg Svobode (Trg Libertà, op. ur.) prispeli bosi begunci in si je Ali brez pomislekov snel svoje čevlje, ter jih ponudil njim«, »vsakič, ko sem ga potreboval, in mi je bil ob strani«, »ko smo obiskali Kraško ohcet v Repnu in so ga tudi tam vsi pozdravljali kot starega prijatelja,« so pripovedovali. »Poznati Alija je edinstvena izkušnja. Vsak bi moral poznati enega Alija,« je prepričana Federica Laboranti.

Ali, skratka, spominja na nekakšnega filmskega junaka, je dejal Poljsak in pristavil, da se bo prav zaradi tega iz knjižnega projekta o njem porodilo še nekaj novega. »Več kot toliko pa ne morem razkriti,« je dejal.