Vpis pravice do gotovine v ustavo je nepotreben in tudi večplastno škodljiv

Zadostna (dvotretjinska) večina v Državnem zboru je podprla začetek postopka za vpis pravice do gotovine v ustavo. Upam, da si kasneje kdo (ali vsi) premisli(jo), kajti ta ideja je slaba zaradi najmanj treh vidikom. Praktičnega, argumentnega in glede precedensa, kaj (vse) lahko najde pot v najpomembnejši dokument v državi.

Najprej mora biti jasno, da gotovine nihče in nikjer ne ukinja. Tudi v državah, kjer so nanjo že skoraj pozabili, denimo na Švedskem, ima povsem enak status kot vedno doslej in kot povsod drugod. Četudi bomo vsi plačevali kartično, brezstično, digitalno, pa se bo najbrž vedno našla kakšna izjema, bo gotovina ostala kot zakonito plačilno sredstvo in predvsem kot način »blagovne menjave« ter kroženja denarja (Flik in podobne sheme gor ali dol). Resnih predlogov za ukinitev ni, in če bi bili, nimajo možnosti za zadostno večino. Vsakomur pri zdravi pameti je jasno, kako zakoreninjena je ta oblika imetja in kako pomembna je še vedno v določenih primerih, čeravno jo ponekod povsem zamenjujejo kartice in druga sredstva. Ponekod je keš še vedno kralj in to dobro vedo tudi odločevalci.

Že zato, ker ni nikakršnega utemeljenega strahu, da bi izginila ali da bi bili zanjo prikrajšani (po domače, da ne bi več mogli dobiti plačila v obliki »keša na roko«), tudi ni razloga, da bi jo vtaknili v ustavo, med temeljne postulate državne ureditve. Če pa jo, to ne samo lahko, ampak kar zagotovo prinese s seboj več škodljivih posledic kot tisti, ki za »ukrep« navijajo, in oni, ki za to glasujejo, želijo priznati (morda jim razmišljanje niti ne seže tako daleč).

Prva od treh potencialno škodljivih posledic vpisa gotovine v ustavo, ki jih bom izpostavil, se lahko pokaže v vsakdanjem poslovanju marsikaterega ponudnika. Še toliko bolj verjetno, ker potencialni člen ustave – znova ponavljam željo, da ga ne potrdijo – skoraj zagotovo ne bo natančno določal, kaj »pravica do gotovine« sploh pomeni in vključuje. Povsem mogoče je, da bo, če bo, vpisana zelo na splošno in bo tako dajal tudi možnost zelo širokega razumevanja. Kako se hitro se bo našla kakšna (pri)tožba, češ da komu kratijo ustavno pravico, ker denimo spletna trgovina ne bo omogočala gotovinskega plačila po povzetju, ker kavo-, parko- in drugi avtomati ne bodo sprejemali gotovine ali ker bo določen ponudnik storitev izrecno želel kartično ali drugo plačilo?

Seveda se lahko določi, da pri nekaterih vrstah storitev mora biti kot možnost plačila na voljo gotovina, na podoben način, kot nove ultra hitre polnilnice za električna vozila morajo omogočati plačilo z bančno kartico (ne denimo zgolj z aplikacijo ali drugimi digitalnimi načini). Toda tovrstno urejanje je funkcija zakonov, ne ustave. Če naj bodo storitve na upravnih enotah ali v drugih javnih ustanovah obvezno plačljive (tudi) s papirnatim in kovanim denarjem, naj to določi zakonodajalec v ustreznem zakonu. Razumem, da je skupini državljanov težko »zlobirati,« da nekaj najde pot v zakon (in da tega v dolgotrajnem postopku sprejemanja politiki popolnoma ne obrnejo okrog), toda vpis v ustavo bi morala biti še težja, skoraj nemogoča naloga. To ni nekaj, kar je na voljo običajnemu Janezu.

Tu pridemo do druge točke. Sami razlogi in argumentacija so, politično korektno rečeno, šibki in nezadostni, celo zaskrbljujoči. Z malce manj zadržki pa lahko rečem, da temeljijo pretežno na votlih strahovih in celo lažnih informacijah ter teorijah zarote. Ne samo, da to ni dovolj za vpisovanje v ustavo, ampak je celo zelo narobe. Kot sem že poudaril, ni nikakršnih namer za ukinjanje gotovine. Tisti, ki širijo informacije v tej smeri, ali zavajajo, celo lažejo ali pa določene dokumente napačno razumejo in interpretirajo po svoje, mnogi imajo tudi določene agende, povezane s poslovanjem mimo oči državnih organov (in govorijo o »nadzorovanju« državljanov skozi digitalne oblike denarja). Predvsem pa vpisovati nekaj kar vnaprej, »na zalogo,« da ne bi slučajno … (nekaj že). Tu ne zasledim dobrega argumenta.

Pri gotovini ne gre za kakšno osnovno dobrino, kot je denimo (pitna) voda, pa tudi električna energija ali morda celo (hiter) dostop do interneta, temveč zgolj za način plačevanja, za menjalno sredstvo.   

Zato tretja točka, ki deluje v kombinaciji z drugo. S tem bi ustvarili nevaren precedens, da bi lahko prihajalo še veliko podobnih pobud. Na podoben način bi lahko vpisali ne pravico do širokopasovnega interneta, temveč do fiksnega interneta ali kaj podobnega. Našli se bodo zagovorniki kablov, ki bodo trdili, da jih nameravajo operaterji brez opozorila izvleči iz jaškov in cevi ter »ukiniti.« Zato je treba fiksni dostop vpisati v ustavo in ga zaščititi, da (»nevaren«) brezžični ne postane edini dostopen. Morda lahko pridodamo še pravico do analognega (FM) radia in za dobro mero še do makadamskih cest, ko smo že ravno pri uveljavljenih tehnologijah (da jim ne rečem kako drugače). Nazadnje bomo morda dobili še pravico do prepričanja, da je Zemlja ravna.

Za zdaj ostaja upanje, da ustava vendarle ne prenese vseh tovrstnih neumnosti in da se nekje tega zavedajo (vsaj v zadostnem številu, če že ne vsi).

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Vpis pravice do gotovine v ustavo je nepotreben in tudi večplastno škodljiv appeared first on Tehnozvezdje.