»Vojna proti Bogu« ali vojna proti mladim? Temna plat iranskega režima

Smrt kot opozorilo: mladi v Iranu žrtve lastnega režima in tujih agresorjev

V Iranu je biti mlad, izobražen in kritičen lahko nevarno. Generacija, ki si drzne dvigniti glas proti omejitvam in zahtevati spremembe, se pogosto srečuje z neusmiljeno represijo – od aretacij in mučenja do hitrih sodnih postopkov in smrtnih kazni. Mladi, ki bi morali predstavljati prihodnost države, postajajo tarče režima, ki svojo moč ohranja s strahom in nasiljem. Vsaka protestna gesta se lahko konča kot opozorilo drugim, vsaka želja po spremembi pa je lahko plačana z življenjem.

Saleh Mohammadi je bil 19-letni rokoborec, mlad športnik in del generacije, ki v Iranu vse glasneje izraža nezadovoljstvo. Njegova smrt – usmrtitev v zaporu v mestu Qom – ni le osebna tragedija, temveč simbol širšega problema. Mladi v Iranu, ki si upajo protestirati, pogosto plačajo z življenjem. Njihova realnost pa je še bolj tragična, saj so hkrati žrtve tako notranjega represivnega aparata kot tudi vojn in političnih konfliktov, ki jih Iranu nalagajo tuji agresorji.

Mohammadi ni bil politik ali vodja gibanja. Bil je športnik, ki je stopil na ulice, ker si je želel prihodnosti. Po aretaciji ga je oblast obtožila »moharebeh« – »vojne proti Bogu« – pravnega okvira, ki omogoča široko interpretacijo in se vse pogosteje uporablja proti protestnikom. Sodba je bila hitra: manj kot tri tedne po aretaciji je bil usmrčen, kljub poročilom o mučenju in prisilnih priznanjih.

Smrt kot politično in vojaško orodje

Iran sodi med države z največjim številom usmrtitev na svetu. Leta 2023 je bilo po ocenah organizacij, kot sta Amnesty International in Iran Human Rights, izvedenih več kot 800 smrtnih kazni. Velik delež je povezan z umori in drogami, vse pogosteje pa tudi z politično obarvanimi obtožbami, kot sta »moharebeh« in »korupcija na zemlji«.

Najpogostejša metoda je obešanje, pogosto več obsojencev hkrati, včasih celo javno, kot sredstvo zastraševanja. Takšni postopki kažejo, da smrt v Iranu ni le pravni ukrep, temveč politično in vojaško orodje, namenjeno ustrahovanju tako notranjih protestnikov kot tistih, ki jih ogrožajo konflikti z zunanjimi akterji.

Mladi v Iranu so danes izpostavljeni dvojni nevarnosti. Po eni strani represija lastnega režima, ki uporablja smrtno kazen kot politično sredstvo, po drugi strani pa vplivi in konflikti, ki jih Iranu nalagajo tuji agresorji, od vojaških spopadov do gospodarskih sankcij.

Generacija, ki odrašča s tehnologijo, globalnimi informacijami in pričakovanji za boljšo prihodnost, je zato najbolj ranljiva. Njihove zgodbe, kot so Mahsa Amini, Navid Afkari in zdaj Saleh Mohammadi, kažejo, da represija ne izbira le po vplivu, temveč po simbolnem učinku – mladi postajajo tarče, ker njihova smrt najbolje ustrahuje celotno družbo.

Mednarodni odziv in omejen vpliv

Svet redno izraža zaskrbljenost, a odzivi pogosto ostajajo na ravni izjav, brez resničnega vpliva na prakso smrtnih kazni. Hkrati geopolitična situacija in tuji pritiski povečujejo ranljivost Iranske mladine: ekonomske sankcije, politične grožnje in oboroženi konflikti ustvarjajo dodaten pritisk, ki ga oblast uporablja za utrjevanje nadzora.

Za mlade Irance to pomeni, da so izpostavljeni dvojni nevarnosti – domače represije in posledic tujih agresij – in pogosto ostajajo brez zaščite.

Zgodba 19-letnega rokoborca razkriva več kot osebno tragedijo. Kaže na sistem, ki smrt uporablja kot politično orožje, in na generacijo, ki je prisiljena plačevati najvišjo ceno – življenje.

Iran, ki želi ohraniti stabilnost s strahom, ne samo da izgublja mlade – izgublja svojo prihodnost. Vsaka smrt mladih protestnikov, kot so Mohammadi in njegovi vrstniki, je opomin režimu in svetu: represija in konflikti, notranji ali tuji, ustvarjajo generacijo, ki ne išče nevarnosti, ampak prihodnosti – a za to plačuje najvišjo ceno.  

Čeprav Evropa redno izraža “zaskrbljenost” zaradi usmrtitev in represije v Iranu, dejanja pogosto ne sledijo besedam. Sankcije so selektivne, diplomatske vezi vzdrževane, kritika pa omejena – kot da bi bila pravica do življenja in svobode le opcijska.

V praksi to pomeni, da Evropa ne ščiti mladih protestnikov, temveč po tihem omogoča, da režim nadaljuje z mučenjem, aretacijami in usmrtitvami. Čeprav bi moral biti globalni moralni standard nepogrešljiv, se pogosto zdi, da geopolitični interesi in pragmatizem prevladajo nad osnovnimi človekovimi pravicami.

Vprašanje, ki ga moramo postaviti, je jasno: ali Evropa res stoji na strani svobode in mladih, ki se borijo za prihodnost, ali pa z molkom in kompromisi dejansko podpira sistem, ki njihov pogum plačuje z življenji? Čeprav so besede obsodb pomembne, brez konkretnih dejanj ostajajo prazna retorika – in mladi v Iranu to drago plačujejo.

Portal OS