[Video] Janez Janša o svojih najbolj osebnih spominih

Janez Janša v filmu Na svoji strani deli vrsto intimnih spominov iz svojega življenja, ki segajo od otroštva na dolenjski vasi do ključnih zgodovinskih prelomnic v slovenski zgodovini. Njegovi zgodnji spomini slikajo podobo skromnega, a brezskrbnega vaškega življenja v povojnem času, kjer je revščina bila del vsakdana, a otroci tega niso dojeli kot breme.

“Moje zgodnje otroštvo je bilo razmeroma brezskrbno. Da pravzaprav živimo v revščini, se nismo niti zavedali, ker nismo poznali drugačnega sveta – okrog nas je bila situacija podobna. Bilo je vaško okolje, imeli smo družbo, igre. Podružnična šola je bila relativno blizu, kar je bilo po svoje dobro, po svoje pa slabo, saj me je mama skozi kuhinjsko okno opazovala, ali smo prišli pravočasno domov ali ne. Skratka, eno tako povprečno otroštvo tistega časa,” se spominja uvodoma.

“Otroci smo si seveda želeli početi vse kaj drugega kot delati na polju. Rajši bi se igrali kavboje in Indijance. Največji praznik je bil, ko je v vas prišla kakšna umetna žoga – pa čeprav iztrošena, saj je bila to redka dobrina,” je poudaril. Posebej izstopa spomin na pripravo kresovanja, ki je predstavljalo redko priložnost za premor pri poljskih delih in brezskrbno druženje. Prehod v osnovno šolo je bil zanj velik šok zaradi strogih pravil, čeprav je bil odličnjak in je raje bral knjige zunaj šolske snovi.

“Moji prvi dnevi v osnovni šoli so bili velik šok. Priti iz okolja, kjer zjutraj vstaneš in si že v naravi – sicer moraš delati, a ni šolskega zvonca in strogih pravil. Šola mi ni delala težav, bil sem odličnjak, čeprav sem bistveno raje bral knjige, ki niso bile vezane na šolsko snov,” je dejal. Oče, ki je pogosto delal v tujini, ga je naučil trdega dela, medtem ko je mama vcepljala red.

Foto: zajem zaslona

Skupna dela, kot so popravljanje hiš, so zahtevala zgodnje vstajanje in celodnevno garanje: “Danes si težko predstavljam, da bi deset-, dvanajstletni otroci postavljali zidove, betonirali plošče, pokrivali strehe. Mi smo to počeli – in to ti ostane za vse življenje. Ko pridejo zahtevnejši projekti, veš, da zmoreš več, kot okolica pričakuje”.

Eden najbolj pretresljivih delov je zgodba o očetovi usodi po drugi svetovni vojni. Oče je preživel vrsto grozot: mobilizacijo k domobrancem, zapore, delovno taborišče Dachau in povojni poboje v Kočevskem rogu, iz katerih se je čudežno rešil. “Moj oče je bil trdoživ kmečki fant, ki je prestal več, kot si lahko kdorkoli misli,” poudarja Janša. Oče je svojo zgodbo zaupal le ožjemu krogu, Janša pa jo je izvedel šele po lastni zaporni izkušnji. Ob pisanju knjige je obiskal nekdanjega likvidatorja, ki je priznal posledice nekaznovanega zla in laži, v katerih je vzgajal svoje potomce. Janša poudarja, da nekaznovano zlo na osebni in družbeni ravni vodi v ponavljanje zgodovine.

Spomini se nadaljujejo z lastno aretacijo leta 1988 v procesu proti Četverici. Opisuje totalno izolacijo v vojaškem priporu, stroge razmere in grožnje oblastnikov, ki so podcenjevali moč slovenskega upora.

“Po zborovanju na Kongresnem trgu je bil glavni zasliševalec zelo nervozen in je izrekel stavek, ki sem si ga zapomnil: “Ne misli si, da ti bo ta hrup, ki ga nekateri delajo z mano, pomagal. Slovencev je v Jugoslaviji 8 %. Tudi če se vsi uprete in če vas vse pobijemo, Jugoslavija ne bo bistveno manjša – bo pa bistveno boljša in močnejša,” se živo spominja Janša.

Foto: zajem zaslona

Aretacije so sprožile slovensko pomlad, ki je vodila v osamosvojitev. Janša izpostavlja vlogo dr. Jožeta Pučnika kot očeta slovenske države in poudarja pomen obrambe ter svojega političnega programa, ki je zahteval svobodo posameznika, tržno gospodarstvo in pravico do samoodločbe. Ostale osebne spomine, ki jih je Janez Janša delil v filmu, si lahko ogledate v celotnem filmu Na svoji strani na spodnji spletni povezavi.

Vljudno vabljeni k ogledu!