VIDEO (INTERVJU): Tone Partljič: “Ljudje se jezijo ali pridejo solze ali te pohvalijo ali pa rečejo butelj.”

V oddaji Kulturni izziv na BK TV sta se voditeljica Uršula Godec in Tone Partljič, pisatelj, dramatik in nekdanji poslanec pogovarjala o njegovih izzivih pri ustvarjanju, pisanju, dotaknila pa sta se tudi drugih področij njegovega življenja. Tudi ta so namreč vplivala na njegovo ustvarjanje.

Bil je učitelj, delal v gledališčih, bil poslanec …

Tone Partljič je že na začetku dejal, da čeprav je bil politik, nima rad tega izraza. Pravi namreč, da je bil poslanec. A najprej je povedal, da si je že od malih nog želel postati pisatelj. Ko še ni razumel vsega. Všeč mu je naslov oddaje Kulturni izziv, saj se je ob tem takoj spomnil, da sam ni hotel postati pisatelj, ki bi bil izzivalen. “Ljudje se jezijo ali pridejo solze ali te pohvalijo ali pa rečejo butelj. Ampak ti moraš na nek način postavljati. Torej, rad bi bil pisatelj,” je dejal in takoj dodal: “Na Slovenskem je zelo težko postati pisatelj.” Spomnil se je, da so nekoč njegovo delo “Moja ata, socialistični kulak” igrali po 20 gledališčih v Jugoslaviji in da bi takrat mogoče lahko živel kot pisatelj, a pripomnil, da niso povsod spoštovali avtorskih pravic. Po njegovih besedah bi mogoče lahko živel kot pisatelj tudi takrat, ko je pisal komedije o ščukah, a le kako leto. S kulakom pa mogoče dve leti ali pa tri leta, je še razmišljal. “Vendar me je bilo zelo strah, da – ko bi se nabirale položnice – bi si mislil, zdaj moram nekaj natipkati za tri jurje. Nisem tega zdržal. Obenem pa sem bil v poklicih, v katerih sem zelo užival.” Bil je učitelj angleščine in slovenščine, nato je več kot 20 let delal v gledališčih. Bil je tudi 14 let državni poslanec. In vsakemu reče, da je bil po poklicu poslanec, ne pa politik. In zaupal, kako je bilo takrat. Pravi, da je bil tudi pri sestavljanju ustave in deloval v odborih za kulturo. Ter še mnogo več.  Spomnil se je na delo, pogovarjanja, pregovarjanja, potovanja, NATO in Evropsko unijo, Janeza Drnovška in druge. In pripomnil, da se zdaj zdi, kot da se vsi spoznajo na politiko. In ob koncu pripomnil, da so poslanci tako kot drugi ljudje, čeprav meni, da se s tako objavo ne bo prikupil nobenemu. Pravi, da so poslanci podoba Slovenije.

Še vedno piše, in raziskuje, pred kratkimi je izšla njegova knjiga o Prežihovemu Vorancu

Tik pred snemanjem oddaje je izšla njegova knjiga o Prežihovem Vorancu. Nekaj let že piše romane. V zadnjih desetih letih je napisal pet obsežnih romanov. “Ko pišem, verjamem, da pišem svoje najboljše delo. Ko pa ga oddam, pa me začenja biti strah. Niti ne grem brat več. Včasih sem šel brati pa sem si ob strani napisal: ‘Tona, fajn! Zakaj nisi razširil? Tona, tele!’ Rajši ne grem brat več,” je pojasnil. A zadnji romani so bili vsi pozitivno ocenjeni, a pravi, da sam ni na Parnasu: “Tam sta moja prijatelja, Feri Lainšček in Drago Jančar. Jaz pa berem in gledam, kdaj se jima bom približal.”

Roman o Prežihovem Vorancu je kronološki, je dejal in pripomnil, da ni vnaprej vedel, koliko bo napisal. Kar “kipnilo” je. Voranca je tako spremljal od začetka do konca, od otroštva naprej in o njegovih odnosih z ljudmi in še veliko drugega. Pravi, da gre pri takih romanih za predstavitve življenja in dela, ne za lepopisje. Roman o Vorancu je napisal na pobudo Mitje Čandra, urednika založbe Beletrine, s katero zadnja leta sodeluje. A najprej mu j rekel: “Pa kaj si ti nor?! Pa kje bom jaz  … To je bil kar velik izziv.” In se spomnil na Korošce. In na druge razčlenjevalce življenja in del Prežihovega Voranca. Teh je veliko. In kako torej narediti roman, ki bo drugačen. In urednik ni popustil. In čez pol leta ga je Čander prepričal. V pogovoru v oddaji Kulturni izziv se je spomnil tudi otroštva in branja del Prežihovega Voranca.  In se spomnil marsikaterega pogovora, ki je nato vplival na to, da se je vendarle lotil pisanja. Tudi na koroške ljudske pesmi.

Zakaj je njegovo delo “Moj ata, socialistični kulak” še vedno popularno?

In če se govori s Tonetom Partljičem, se je treba spomniti tudi na to, da je “Moj ata, socialistični kulak” že več let znan več generacijam. Zakaj se to igro še vedno igra? Kaj je ljudem tako všeč? Sam razmišlja tako, da so v tistem času, ko je on ustvaril kulaka, drugi slovenski dramatiki prav tako pisali svoje igre. A tistih iger zdaj skoraj nihče ne igra, pravi. “Pa bi rekel tako. Tam je bilo prej preveč aktualne politike. Ko so ljudje demonstrirali ob njihovih predstavah,  se jezili na partijo in tako dalje. Ampak ko ideološki čas mine, so to dostikrat gluhe zadeve. Če pa pišem, da družinica na bregu čaka na ata .. Bo ata še prišel domov ali ne? Pa ko ej soseda jezna nekaj na njega, ker se važi, in mu reče ‘Kaj boš ti, medtem pa so k Miciki hodili tuji vojaki!’ Pa ko foter, ki je nagnjen k ljubosumju, sineka vpraša, ali je res /…/ ,” postane delo večno, saj ima večne teme. Partljič je še pripomnil, da je delo napisal po tem, ko so res dobili agrarno, tako da se spomni, kako je njegov oče nesel eno gajbo krompirja in se pred otroki pohvalil, kako debel, velik krompir imajo. ja, vse to je vnesel po svoje v to delo, ki je postalo večno.

Celoten pogovor s Tonetom Partljičem v oddaji Kulturni izziv si lahko ogledate na spodnji povezavi:

The post VIDEO (INTERVJU): Tone Partljič: “Ljudje se jezijo ali pridejo solze ali te pohvalijo ali pa rečejo butelj.” appeared first on Lokalec.si.