Veste, kdo je ventrilokvist? In kdo je v Sloveniji najbolj poznan po tej danosti?

Danes, ko v sodobni zabavi prevladujejo digitalni učinki in viralne senzacije, bi si težko predstavljali, da ima ventrilokvizem — umetnost trebušnega govorjenja — še danes svoje mesto. A prav nasprotno. V zadnjih letih smo priča ponovnemu zanimanju za ta skoraj mistični nastop, kjer glas ne prihaja iz govoreče osebe, temveč iz, kot se zdi, žive lutke. Ventrilokvizem je prava odrska iluzija, ki temelji na prevari čutov in mojstrstvu glasu.

Ko je pristnost pogosto nadomeščena s filtrom, ventrilokvisti ponujajo nekaj neponovljivega: iluzijo življenja v predmetu. Za publiko je to očarljiva, pogosto komična izkušnja, za izvajalca pa kombinacija discipline, tehnike in izjemnega nadzora nad govorilnim aparatom.

Ventrilokvizem nekoč in danes

Ventrilokvizem ima presenetljivo dolgo zgodovino. Njegove korenine segajo vse do stare Grčije, kjer so verjeli, da glasovi iz trebuha prihajajo od duhov. Tudi ime ventrilokvizem izhaja iz latinščine: venter (trebuh) in loqui (govoriti). V srednjem veku je bil ta pojav pogosto povezan z nadnaravnim, a v 18. in 19. stoletju je ventrilokvizem na odrih evropskih mest postal priznana oblika zabave.

V 20. stoletju se je umetnost preselila na radio in televizijo, najbolj znani predstavniki pa so ustvarili legendarne lutke z močno osebnostjo. V sodobnosti, čeprav časno pozabljena, se veščina vrača, pogosto v kombinaciji z drugimi komičnimi žanri. Ameriški zabavljači, kot je Jeff Dunham, so to umetnost pripeljali do svetovne slave in jo predstavili tudi mlajšim generacijam.

Kako deluje iluzija govora brez ustnic

Osnovni cilj ventrilokvista je prepričati občinstvo, da glas prihaja od lutke. Za to je potreben izjemen nadzor nad ustnicami, čeljustjo, dihanjem in artikulacijo. Največji izziv predstavlja izgovorjava glasov, pri katerih se sicer ustnice naravno zaprejo (na primer “b”, “p” in “m”). Ventrilokvisti jih nadomeščajo z drugimi soglasniki in s hitrim premikanjem lutkinih ustnic ustvarijo iluzijo naravnega govora.

A tehnika je le polovica zgodbe. Drugi, morda še pomembnejši element, je animacija lutke. Lutka ne sme biti zgolj predmet v roki, temveč mora postati živo bitje z izrazom, gibi in karakterjem. Pogledi, nagibi glave, dvigi obrvi — vse to pomaga, da gledalec pozabi, kdo zares govori. Ni pa nujno, da ventrilokvist pri svojem govoru uporablja lutko. Sploh ne.

Zakaj nas lutke, ki govorijo, tako zelo privlačijo

Psihološko ozadje ventrilokvizma je enako zanimivo kot tehnična plat. Ljudje se že od nekdaj odzivamo na antropomorfizem — pripisovanje človeških lastnosti neživim stvarem. Lutke, ki govorijo, nam sprožajo občutek čudežnosti, celo rahle nelagodnosti, a prav to jih dela fascinantne.

Občutek, da predmet zaživi in z nami komunicira, nas na nezavedni ravni pritegne. Je to otroška nostalgija? Je to fascinacija nad prevaro? Ali preprosto občudovanje spretnosti umetnika? Verjetno vse naenkrat. Ventrilokvisti s tem, ko svoj glas prenesejo v drugo telo, igrajo s temeljnimi zaznavnimi vzorci gledalcev.

Vztrajnost, vaja in kilometrina

Za povprečnega gledalca je ventrilokvizem smešna igra dveh likov. A za izvajalca gre za leta treninga in natančne gradnje lika. Umetniki razvijejo svoj slog, zgradijo odnose med sabo in lutko, pišejo dialoge, nastopajo pred ogledali in snemajo svoj glas, da izpopolnijo vsako črko, vsak premor, vsak pogled.

Velika večina ventrilokvistov svoj nastop gradi na komiki, saj se ta oblika najbolje poveže z gledalcem. A obstajajo tudi bolj resne interpretacije, celo poetični ali dramski nastopi, kjer lutka prevzame vlogo čustvenega podaljška govorca. V teh primerih se meja med lutkarstvom in ventrilokvizmom povsem zabriše.

Najbolja poznana slovenska ventrilokvistka je lutkarica, igralka in komičarka Lucija Ćirović. Večina Slovencev jo je prvič spoznala po vlogi čistilke Fate v televizijski mega uspešni seriji TV Dober dan.

Lutke v digitalni dobi: prihodnost ali zaton?

Kjer lahko umetna inteligenca generira glasove in obraze, se zdi, da je trebušno govorjenje skoraj arhaična spretnost. A prav zato ima še vedno poseben čar. Ljudje hrepenimo po pristnem živem stiku, po trenutkih, ko nekdo s telesom, glasom in lutko ustvari nekaj neponovljivega.

Zanimivo je, da se ventrilokvizem zdaj seli tudi na digitalne platforme. Posnetki ventrilokvistov na TikToku, YouTubu ali Instagramu dosegajo milijone ogledov. Mlajše generacije odkrivajo čar iluzije govoreče lutke, ki komentira aktualne dogodke, podaja kritike ali se preprosto zabava z gledalci. Nekateri ustvarjalci celo povezujejo ventrilokvizem z animacijo, kar ustvarja novo zvrst spletne komedije.

Ko se zdi, da lesena glava razmišlja

Ventrilokvizem je eden tistih pojavov, ki jih ni mogoče povsem razložiti z logiko. Lutka brez duše, a z veliko osebnostjo, ki s svojimi pripombami spravlja ljudi v smeh, je nekaj, kar presega zgolj spretnost. Je umetniška četica, ki jo lahko razumeš samo, če jo doživiš v živo ali prek prepričljivega nastopa.

Umetniki, ki se ukvarjajo z ventrilokvizmom, kljubujejo pozabi, saj dokazujejo, da so čudeži mogoči tudi brez tehnologije. Potreben je le en glas, ena roka in ena ideja — in lutka spregovori.

Objava Veste, kdo je ventrilokvist? In kdo je v Sloveniji najbolj poznan po tej danosti? se je pojavila na Vse za moj dan.