Velike avstrijske obljube ostajajo neizpolnjene

Tuje investicije v Trstu niso novost. Med glavnimi investitorji so Avstrijci, ki si v mestu in tudi v okolici kupujejo počitniška stanovanja. Naši severni sosedje pa ne kupujejo le manjših in cenovno dostopnih nepremičnin, ampak tudi velike zapuščene palače in gospodarske objekte. Pogosto se dogaja, da te po relativno dobrih cenah kupijo na javni dražbi ali pa izrazijo namero po nakupu, potem pa odstopijo od projekta. V širšem središču Trsta so vsaj trije veliki gradbeni projekti, ki so jih avstrijski investitorji predstavljali z velikim pompom, a na koncu se iz njih (še) ni izrodilo nič konkretnega.

Začnimo po kronološkem vrtnem redu. Pisalo se je leto 2017, ko se je končno pojavil kupec za zapuščeno nekdanje sejmišče pri Bombelju. Za investicijo se je odločil avstrijski podjetnik Walter Moser, lastnik skupine Mid Holding GmbH iz Celovca, ki je za nakup celotnega območja odštel 13 milijonov evrov. Še istega leta je investitor razgrnil svoje načrte: v tem mestnem predelu je nameraval urediti supermarket, hotel, specialistične zdravstvene ambulante, stanovanja, parkovne površine in parkirišča. Investicija je bila sprva ocenjena med 60 in 70 milijoni evrov, prenova območja pa bi po prvih napovedih morala biti končana spomladi leta 2020. A do takrat gradbeni stroji niso niti zabrneli, kaj šele, da bi bilo območje obnovljeno.

Tik ob železniški postaji stoji silos, razvalina, ki jo trgovski velikan Coop Allenza 3.0 že več kot leto dni prodaja avstrijski nepremičninski družbi Schwarzer Felsen Immobilien s sedežem v Celovcu, njen lastnik je Rudolf Ferdinad Lanker. Cena nepremičnine je 20 milijonov evrov, projekt prenove naj bi bil vreden vsaj še desetkrat toliko. Pretekli teden bi po večkratnih preložitvah le morali podpisati končni notarski akt, s čimer bi bila prodaja zaključena. A tudi v tem primeru se je avstrijski investitor obrnil stran.

Vprašanje je, zakaj se avstrijski investitorji po velikih obljubah umikajo. Na prvi pogled se zdi, da so za to krivi zapleteni birokratski postopki, a tej teoriji gre težko verjeti, saj se investitorji pred prihodom na tuji trg običajno najprej seznanijo z najpomembnejšimi ovirami. Na podlagi teh se potem odločijo, ali je v takšno okolje vredno investirati ali ne. V naštetih primerih se je zgodilo obratno. Investitorji so najprej prišli in šele nato ugotovili, da je italijanska birokracija neprijazna. Čeprav slovi prav po tem ...

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.