Več Slovencev pod pragom revščine, čeprav se ta dviguje

Prag tveganja revščine je najvišji doslej, vendar je pod njim vse več ljudi. Hkrati narašča tudi socialna izključenost, kar kaže, da se življenjski stroški višajo hitreje kot dohodki.

Slovenska gospodinjstva se soočajo z vse večjimi izzivi. Čeprav se je prag tveganja revščine v zadnjem letu znatno zvišal, je število ljudi, ki živijo pod njim, naraslo. Vse več jih ostaja pod pragom, ki bi jim moral zagotavljati minimalne pogoje za dostojno življenje. Po podatkih Statističnega urada RS je ta prag za samsko osebo dosegel 981 evrov mesečno – kar je kar 78 evrov več kot leto pred tem in predstavlja najvišjo rast od leta 2005. A praksa kaže drugo plat: tveganju revščine je bilo izpostavljenih 13,2 odstotka prebivalcev – kar pomeni približno 276.000 oseb. To je 12.000 več ljudi kot v prejšnjem letu, ki si ne zmorejo kriti niti osnovnih življenjskih stroškov, kot so hrana, stanovanje, položnice in oblačila. V primerjavi z letom 2023 se je ta delež povečal za 0,5-odstotne točke. Če bi prag tveganja revščine ostal enak kot leto prej, se stopnja tveganja ne bi bistveno spremenila, opozarja SURS.

Za štiričlansko družino, ki jo sestavljata dva odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let, znaša prag 2.060 evrov, medtem ko mora dvočlansko gospodinjstvo brez otrok za preživetje mesečno razpolagati z vsaj 1.472 evri. Kljub tem zvišanjem pa finančna slika za marsikoga ostaja skrb vzbujajoča.

Za številne ljudi revščina ni samo številka ali kazalnik, ampak se kaže v konkretnih življenjskih okoliščinah – v hladnih stanovanjih, izpuščenih obrokih, dolgovih, pomanjkanju oblačil za otroke, neplačanih položnicah in v občutku sramu ter nemoči.

Tudi dolgotrajna revščina, ki je še bolj problematična, postaja vse pogostejša. Približno 135.000 oseb je v najmanj treh od zadnjih štirih let živelo pod pragom tveganja revščine. To pomeni, da je bila stopnja dolgotrajnega tveganja revščine v letu 2024 7,3-odstotna, kar je 0,5-odstotne točke več kot leto pred tem. Če povemo konkretno – vsaka štirinajsta oseba si v Sloveniji že leta ne more ustvariti varnejšega življenjskega okolja. Dolgotrajna revščina je pogosto povezana z brezposelnostjo, boleznijo, nizko izobrazbo ali starostjo. Iz nje se je težko izviti, saj dolgotrajna finančna stiska zmanjšuje možnosti za izboljšanje življenjskih razmer – ljudje nimajo sredstev za dodatno izobraževanje, za selitev na delo v drug kraj ali za zdravljenje.

Poleg finančne stiske pa se več Slovencev sooča tudi s socialno izključenostjo. Ta pojem zajema ne le revščino, temveč tudi druge oblike prikrajšanosti in zelo nizko vključenost v delovno okolje. V letu 2024 je bilo tveganju socialne izključenosti izpostavljenih 14,4 odstotka prebivalcev, kar pomeni okoli 302.000 ljudi – to je kar 15.000 več kot leto prej. Socialna izključenost pomeni tudi občutek, da nisi del družbe – da nimaš dostopa do kulturnih dogodkov, da otroku ne moreš kupiti malice za šolo, da si izključen iz vsakdanjih pogovorov, ker si oblečen v ponošena oblačila ali nimaš pametnega telefona.

Glavni razlog za to povečanje je prav večje tveganje revščine. Hkrati pa sta se znižala deleža ljudi, ki trpijo za resno materialno in socialno prikrajšanostjo (za 0,2-odstotne točke) ter tistih, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo (za 0,3-odstotne točke). Zanimivo pa je, da se je rahlo znižal delež ljudi, ki so sočasno izpostavljeni vsem trem oblikam socialne izključenosti – teh je bilo približno 8.000 ali 0,4 odstotka celotnega prebivalstva. To je 2.000 manj kot leto prej.

Neenakost v razporeditvi dohodkov med gospodinjstvi se je nekoliko povečala, kljub temu, da Slovenija velja za socialno državo z razmeroma nizko dohodkovno neenakostjo. Ginijev količnik, ki meri tovrstno neenakost, se je zvišal za 0,4 odstotne točke, razmerje med dohodki najbogatejših in najrevnejših pa za 0,1-odstotne točke.

Takšna gibanja kažejo, da se revščina v Sloveniji ne zmanjšuje, temveč le spreminja svojo obliko. Čeprav so nominalni dohodki višji, realnost številnih gospodinjstev ostaja negotova – predvsem zaradi višjih življenjskih stroškov in inflacije, ki jo uradna statistika morda ne zajame v celoti. Revščina ni več le obrobni pojav, temveč realnost za vse več ljudi.

Petra Znoj