»V Trstu se je gojil resnični teater«

V mali dvorani Kulturnega doma v Trstu se je pretekli četrtek začel niz pogovorov s protagonisti gledališke scene. Prvi gost je bil Vladimir Jurc, letošnji prejemnik tantadruja za življenjsko delo, z njim sta se pogovarjala Mairim Cheber in Janko Petrovec, sodeloval je tudi Primož Forte, igralec in njegov študent. VladVladimir Jurc, vsi ga kličejo Lali, je bil rojen v Mariboru, kjer je gledal tudi Antona Petjeta: »Bil je eden največjih slovenskih igralcev, težka kategorija – kot slon, ki na svojih ramenih nosi izredno breme. To, da on nikoli ni prejel Prešernove nagrade, se mi zdi popolnoma zgrešeno,« se ga je, poleg ostalih igralcev, ki so delali v Slovenskem stalnem gledališču (SSG), spomnil s spoštovanjem in občudovanjem. Po diplomi na AGRFT (Akademiji za gledališče, radio in film in televizijo) leta 1974 je Jurc devet sezon ustvarjal v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je med drugimi sodeloval tudi z Dušanom Jovanovičem, kot ga je označil v pogovoru enfant terrible takratnega - ne samo slovenskega - gledališča, ter z legendarnim in kontroverznim srbskim režiserjem Ljubišo Ristićem.

Njegova prva sezona v Trstu je bila 1983/84, z Majo Blagovič sta si rekla, da bosta tu vsaj dve leti, a sta ostala do upokojitve. »Ja, res sem si želel priti v ta ansambel, ki je bil res slovenski. Kadar so prišli iz SSG gostovat v Ljubljano, in tudi kasneje, ko sva bila že člana, je bil to za Ljubljano vedno pravi dogodek. Kolegi so nas prišli gledat, ker je bilo naše gledališče drugačno. Imelo je nek poseben čar, notri so bili žlahtni igralci. Tam se je gojil resnični teater v pravem pomenu besede, poleg tega je imelo pridih mediteranskosti. Tukaj so se igrale čudovite komedije,« je Jurc izpostavil v pogovoru.

Takrat je bilo v ansamblu 21 igralcev, v celotnem gledališču pa skoraj 57 zaposlenih. Bilo je lepo, a tudi težko. Zaposleni so bili za devet mesecev na leto, nikoli niso vedeli ali jim bodo pogodbo podaljšali ali ne. Včasih tudi po šest mesecev niso dobili plače. Izpostavil je, da je pognati korenine nekje drugje težko, na kar ga je na začetku dela v Trstu opozorila tudi Mira Sarodoč, češ da ga tu ne bodo nikoli povsem sprejeli. Nakazal je, da je bilo nekaj težav in dodal, da ga je čudovita tukajšnja publika sprejela. Soigralci tudi.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku