Knjižni molj sprašuje: NINA ROS

Ime in priimek?

Nina Ros

Se lahko na kratko predstavite?

Rodila sem se 13. januarja 1972 v Zgornjih Gorjah pri Bledu, kjer sem obiskovala osnovno šolo, nato pa šolanje nadaljevala na jeseniški gimnaziji. Že v mladosti sem za svoje literarno ustvarjanje prejela kar nekaj nagrad, čeprav sem kasneje ostala nekoliko odmaknjena od širše literarne javnosti. Leta 1998 je izšel moj pesniški prvenec, pozneje pa sem se bolj posvetila literaturi za otroke – pisanju za radijske ure pravljic, literarno-likovnim delavnicam in dramskim besedilom za otroške skupine.

Poezija pa je ves čas ostala pomemben del mojega življenja. Moj največji navdih je Narava – razumem jo kot celoto, v kateri sta povezana notranji in zunanji svet, nekaj, kar se nenehno spreminja, a hkrati ostaja in človeka notranje izgrajuje. Zato ji ostajam zvesta tudi v svojem pisanju. Z besedo skušam na svoj, metaforičen način slikati življenje, njegove barve, občutja in prepletanja.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Verjamem v umetnost! Če v kaj verjamem, verjamem v to. Ker je univerzalna in je nič ne omejuje. Ker govori in nagovarja tudi tiste, ki ne govorijo jezika avtorja. O umetnosti na splošno govorim, seveda. S pisanjem je nekoliko drugače. Ta vrsta umetnosti za kaj takega potrebuje tudi prevajalce, ki ji odpirajo okna navzven. Umetnost bi morala biti ena tistih besed, ki se pišejo z veliko začetnico. Ker ima moč. Njena moč spreminja posameznikov svet, njena moč zdravi. Umetnost odraža kulturo naroda in je obenem zrcalo njegovega odnosa do kulture nasploh.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Preprosto vprašanje, vendar bi bil odgovor nanj lahko zelo dolg in večplasten, zato bom tudi preprosto odgovorila s stavkom Sylvie Plath: PIŠEM, KER IMAM V SEBI GLAS, KI NE BO UTIHNIL. Ta glas je poslanstvo, slediti mu je namen in je cilj obenem.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Leposlovno ustvarjanje ima na širši ravni družbe poslanstvo povezovanja, širjenja obzorij v notranje svetove razmišljanja in čustvovanja drugih, kar zelo vpliva na raven empatije, saj avtorji velikokrat izpostavljamo obrobne, preslišane stvari in ljudi ali marginalne skupine, kar lahko vpliva na preseganje predsodkov in na močnejši občutek za prave vrednote. Tega obojega v današnjem svetu, se mi zdi, v splošnem smislu vse bolj primanjkuje. Digitalna realnost je načela človeško pristnost in globino.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura je zame vrednota, ki daje smisel bivanju, da ni le preživetje, ampak Življenje na vseh človekovih ravneh. Je vez in je pripadnost. V umetnosti kultura izraža vse, kar bi sicer ostalo nekje zadaj na ravni posameznika, ki se lahko na notranji ravni navzven izrazi tudi o čustvih, upanjih in strahovih, o katerih bi sicer molčal. Kultura je tudi zakladnica dediščine, ki se mora še naprej polniti.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Umetnost izraža neizrekljivo v oblikah, ki postanejo vidne in slišne, da jih nekdo drug začuti in tudi prepozna kot del nečesa svojega, česar sam ni izrekel. Zato povezuje, tudi tolaži in kar je zelo pomembno – ohranja spomin.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Zame je osnovni smisel leposlovne umetnosti, da barva življenje in da s svojo prizmo razbije »navadno belo svetlobo sveta« še na druge svetove.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Po mojem mnenju in izkušnjah zelo spoštljivo in naklonjeno.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Mnenje Slovencev na splošno je – težko rečem, ampak mislim, da precej deljeno. Spoštuje se klasike, kot sta Prešeren in Cankar na primer, oziroma preteklost, ki je bila zaradi pisane besede in njenih avtorjev sploh ohranjena kot identiteta naroda, danes pa se spoštuje peščico, medtem ko je večina spregledana in poznana bolj ali manj le (lokalni) literarni javnosti.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Avtor naj bi sledil predvsem temu, da se izogiba plagiatorstvu, česar je danes veliko, sploh preoblikovanje tujih tekstov s pomočjo umetne inteligence, osebno zagovarjam zvestobo resnici, preverjanju dejstev in postavljanje dejanskih avtentičnih okvirjev, če se zgodba nanaša na nek pretekli čas. Avtor naj ostaja zvest sebi. Leposlovje, ki se piše samo zaradi ugajanja trgu, je plitko.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Avtor se mora zavedati, da ima beseda moč in da se v njegovem pisanju bolj kot karkoli izraža njegov odnos do sveta, zato naj bi ohranjal pravi in nepotvorjeni zgodovinski spomin, pisal o temah, o katerih se raje molči in dal glas tistim, ki ne prihajajo velikokrat do besede (pa ne mislim s tem samo ljudi, temveč tudi na Naravo, ki ne govori v jeziku, ki bi ga človek slišal), spodbujal naj bi sočutje, dobroto, hvaležnost in prave vrednote, predvsem pa naj ne bi manipuliral s čustvi!

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Pisanje je delo, ki zahteva čas. Najprej je pomembno, da se odločim za ta čas, ki ga je ob vsem drugem vedno premalo. Navdiha je vsepovsod dovolj, Ni mi treba čakati nanj, če bi želela vse napisati, kar imam TA TRENUTEK »v čakalni vrsti in kar bo mogoče nekoč res napisano«, potem bi morala živeti tri življenja v kosu in imeti ves čas na razpolago samo za pisanje.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Do neke mere, seveda. Ne pa takrat, ko mi nekdo želi spremeniti čisto vse in reže predolge pesmi, ali krajša dialoge, v katerih je povzeto bistvo, sploh pa dokončno odkimam, ko se režejo konci baladam. Seveda so dolge in še daljše bi bile, če ne bi že sama »vrgla ven« vsega, kar je bilo v prvi sapi napisanega res preveč. Če pa se še dodatno podira zgodba, metrika ali sporočilnost, to zame nima nobenega smisla več.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Predvsem občutek, da niso sami, ko jim je težko in ko potrebujejo samo nekoga, ki bi jim rekel: »Glej, vem, kako ti je.« Bralcu bi rada dala žarek svetlobe, tiste svetlobe, ki jo ima upanje. Rada bi mu pokazala še kakšen svet, med katerega hodi in ga ne vidi, ker je preveč vsakdanji in molči, pa je vseeno živ. Sploh v prozi, oziroma v pravljicah in meditacijskih zgodbah bi lahko v njihov skupni imenovalec sporočila za bralce napisala en sam stavek: LJUDJE, PROSIM VAS, BODITE DOBRI!

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Vesela bi bila, če bi bilo pisanje moje delo, pa mora biti vrinjeno nekam med vse drugo delo, ki poskrbi za preživetje. Pisanje je nekakšna nuja duše, poslanstvo, nekaj, kar mi je bilo dano in za kar sem si obljubila, da ne smem zavreči. Je pa tudi urejanje misli in vse tisto, kar med ljudmi in v navadnih pogovorih ostaja neizrečeno.

Kdaj je knjiga zaključena?

Ko jo še dvakrat preberem, vnašam popravke in spremenim, kar mislim, da bi lahko bolje napisala in pustim vse skupaj »do jutri«…. In tako ostane.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Moj postopek je izdelan že v glavi. Neka ideja dobi okvirno zgodbo in ozadje, predvsem pa KONEC. Vedno imam v glavi konec – kam hočem pripeljati stvari. Nemalokrat je bila pri pesmih NAJPREJ napisana zadnja kitica, potem šele vse drugo, dejansko pa obstaja tudi pesem, ki sem jo pisala po tej poti od zadnje kitice nazaj proti prvi.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Težava je razmerje med idejo IN ČASOM za rokodelstvo. Ta ustvarjalni proces je nujen, ker bi ideja ostala zgolj ideja, ki b i nikoli ne prišla na svet. Samo tega časa mi manjka, zato je tehtnica na strani idej trdo na tleh, medtem ko rokodelstvo vedno »visi v zraku« in čaka svoj čas.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

V svojem pisanju se nisem nikoli obremenjevala s tem, da bi dosegala neke zapovedane norme ali štela zloge ali kaj podobnega, se pa držim rime. Tako kot v glasbi sta zame tudi v poeziji pomembna ritem in takt, pa saj navsezadnje, kaj pa je poezija drugega, kot glasba duše? Rada imam barvitost povedanega, zato so mi pomembne metafore.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Poezija in proza sta si zame zelo podobni, tudi proza je lahko poetična, le manj zavezujoča, ker ni treba iskati rim, obe pa puščata avtorju vso svobodo, medtem ko pri pisanju neumetniških besedil ni tako. Esejistika prepleta osebno z objektivnim in to mi je tudi blizu. Svobodno mišljenje seveda dopušča vsako, tudi neumetniško pisanje, je pa vsaj zame zelo zelo pomembno, da se preverja dejstva in navaja vire.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Tudi če pišem pravljice ali z barvo besed prestopam meje med »tukaj« in »tam«, sem v vsakdanjem življenju realistka. Kdor je od literature bogat, mora biti tudi slaven, sicer se ne bi prodajal do te mere, da obogati, če pa je treba najprej umreti, da nekdo postane slaven, kaj mu to pomaga? Nimam odgovora na to vprašanje. Ničesar od tega ne bom, pa saj ne pišem za slavo in bogastvo. Kaj pa pravzaprav pomeni biti slaven in kaj pomeni biti bogat? Če me ljudje sprejemajo do te mere, da me berejo in me spoštujejo, je ta »slava« zame tisto, kar me osrečuje in motivira za naprej. Bogastvo pa zame ni v denarju, ampak v tisti »doti, ki je nima miljonarka« in v tistem nevidnem zlatu in draguljih, ki ležijo v odprtih skrinjah srca. Tako bogastvo zame šteje.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Če bi videla v knjigah zgolj prodajne artikle, bi pisala neposredno v angleščini, ker bi se že v samem štartu trg razširil na pol sveta. Ampak ne. Gre se mi za tisto, kar je dokazal že Prešeren, namreč da je slovenščina čudovit jezik, tako v izpovednosti kot v pripovednosti zmožna prav vsega, kar so zmožni »veliki evropski jeziki«, da ni »majhna«, ker je številčno majhen narod, ki jo govori in razume. Vsakemu, ne le pesniku in pisatelju bi moralo biti poslanstvo ohranjati lepo slovensko besedo sploh zdaj, ko je na primer kje na ulici med mladimi komaj še slišati stavek, v katerem bi ne bilo vsaj ene tujke iz katerega koli jezika, ne le iz angleščine. Lepa slovenska beseda in skrb zanjo bo vedno del mene in vsega, kar bom napisala.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Zame to pomeni, da se je nek krog sklenil. Pomeni radost in zmago in pomeni dolžnost obenem, da se bo nek nov krog lahko začel.

Opišite bralca.

Bralca v prvi vrsti spoštujem. Bralec predstavlja bližino in povezanost, je tihi sogovornik, ki sprejema in na svoj način razume ne da bi spraševal ali zahteval argumente, zakaj nekaj tako čutim, čuti pa iskrenost povedanega oziroma zapisanega. Bralec je tisti, zaradi katerega postane in ostane nekaj zapisanega živo, ker to sprejema in čuti na svoj način in to daje kakšni stvari drug ali nov pomen, ki ga mogoče nisem videla, dokler mi ga sam bralec ni pokazal. To me je že velikokrat presenetilo na najbolj pozitiven način. Do svojih bralcev imam poseben odnos, ki mu ne vem imena. Nekaj med spoštovanjem, hvaležnostjo in tisto posebno bližino, ki jo ustvarijo, saj mislim da me na nek način zgolj preko branja poznajo bolje kot tisti, ki me poznajo v resnici, pa niso nikoli ničesar mojega napisanega prebrali.