ARTICLE AD

Zaupa v svoj program in v prihodnost tržaške univerze ter ima jasen vpogled v italijanski univerzitetni sistem, ki ne dopušča vedno razvoja, kakršnega bi si želela. Ilaria Garofolo, profesorica tehnične arhitekture, se je rodila v Rimu. V Trstu živi že več kot 25 let. Akademska pot jo je vodila najprej v Trento, a tudi v druga evropska mesta, kjer je pridobila posebno občutljivost do trajnostne politike - ne samo na področju gradnje. Univerza, je prepričana, mora biti odprta institucija. Za mesto rektorice se bo potegovala na volitvah, ki bodo v prvem krogu potekale 6. maja.
Katere so težave, ki jih ima danes italijanski univerzitetni sistem?
Javna univerza deluje v sklopu predpisov, ki so precej omejevalni. Včasih pa dopuščajo ti neko interpretacijo, pri kateri moramo biti čimbolj iznajdljivi. Načrt za okrevanje in odpornost je bil za univerze dobra šola. Postali smo veliko bolj fleksibilni pri odločanju in v sebi poiskali nove kompetence.
Tržaška univerza doživlja dobre čase. V čem se lahko še izboljša?
Potrebujemo več povezovanja med zaposlenimi, pisarnami, profesorji. Študentom, zlasti brucem, bi morali ponuditi večjo pomoč že pred vstopom na našo univerzo, z usmerjevanjem v ponudbo, a tudi pri spoznavanju okolja, v katerem se univerza nahaja.
Na odprtju akademskega leta so študenti izrazili potrebo po večji psihološki podpori. Kakšno vlogo ima pri tem univerza?
Stiske, ki jo doživljajo danes mladi, ne gre zanemariti. Obravnavamo pa jo lahko na več načinov. Včasih potrebujejo le nekoga, ki jim prisluhne in je po možnosti prav tako študent. Psihološko okence je namenjeno tistim, ki iščejo le nasvet, in onim, ki iščejo pomoč. Okence je nek začetni stik oz. filter. Univerza ima sicer dolžnost, da vsem prisluhne in jih pospremi na poti iskanja prave rešitve.
V svoj volilni program sem vključila odprtje svetovalnice proti nasilju, fizičnemu in psihološkemu, v sodelovanju z organizacijami, ki so na ozemlju aktivne na tem področju.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.