V Slovensko kinoteko vabi jagodni izbor slovenskih dokumentarcev

V Slovenski kinoteki bo od danes do nedelje potekal prvi cikel programa Slovenska dokumentarna pomlad, v okviru katerega si bo mogoče ogledati deset dokumentarnih filmov, ki so nastali v zadnjih 12 letih. Vsak od dokumentarcev, ki bodo na ogled, s samosvojo avtorsko poetiko obravnava različne osebne ali družbene teme.

Uvod v cikel bo popoldanska okrogla miza dokumentaristov Petre Seliškar, Matjaža Ivanišina in Vida Hanjška. Ti bodo osvetlili pogoje in možnosti produkcije in distribucije, politike financiranja ter pozitivne prakse pri spodbujanju mlajših generacij, kot je projekt Dokumentarnica, ki ga sofinancira Slovenski filmski center.

Po napovedih bodo odstrli specifike avtorskih filmskih izrazov in različnih pristopov, retrospektivno vrednotili zadnje desetletje razvoja in se zazrli v prihodnost z vprašanjem, kakšno mesto bo dokumentarni film zavzemal na polju domače filmske produkcije.

Po okrogli mizi bodo na ogled trije dokumentarci: Hiške (2014) Matjaža Ivanišina in Darka Sinka ter z vesno nagrajena V mojih sanjah rase vsako noč drevo (2024) Vida Hajnška in Boj za Siniše Gačića (2014).

V petek si bo mogoče ogledati prav tako z vesnami nagrajeni Dom (2015) Metoda Pevca in Družino (2017) Roka Bička. V soboto sta na programu z vesnama nagrajeni Duhovnica (2023) Maje Prettner in Odpuščanje (2021) Marije Zidar.

Zadnji dan, v nedeljo, vabijo k ogledu dokumentarcev Poletne počitnice (2025) Petre Seliškar ter z vesnama nagrajenih Cent’anni (2024) Maje Doroteje Prelog in Ne misli, da bo kdaj mimo (2023) Tomaža Groma.

Prvi cikel Slovenske dokumentarne pomladi bo pospremila tudi priložnostna razstava kinematografskih plakatov predvajanih filmov.

Kot je ciklu na pot zapisala filmska kritičarka ter glavna in odgovorna urednica revije Ekran Ana Šturm, je slovenski dokumentarni film v zgodovini slovenske kinematografije pogosto predstavljal pribežališče ustvarjalne in produkcijske svobode, celovečerni dokumentarni film, ki ni zgolj podaljšek novinarskega dela, ampak samostojna panoga, ki uporablja široko paleto stilističnih in estetskih prvin, strategij in postopkov, pa se je v domačih kinematografih vidneje uveljavil šele v zadnjem desetletju, v katerem je bilo moč spremljati njegov razvoj v smeri izrazito avtorske, umetniške forme.

“Posledično je domača produkcija dokumentarcev v tem obdobju doživela pravo ustvarjalno renesanso, ta pa se odraža tudi na plakatih, ki so te filme pospremili v kinodvorane,” je še zapisala Šturm.