»V cerkvi Novega sv. Antona se slovenski verniki neprekinjeno družijo že 250 let«

Cerkev Novega sv. Antona stoji na istoimenskem trgu na koncu tržaškega kanala. Danes je verska skupnost v njej pretežno italijansko govoreča, ostaja pa skupina slovenskih vernikov, ki se vsako nedeljo druži pri jutranji maši v edini slovenski župniji v središču mesta, molitev spremlja s pesmijo in orglami ter ohranja še živo pol tretje stoletje dolgo tradicijo. Slednjo je v svoji najnovejši publikaciji 250 let slovenske molitve v zavetju padovanskega priprošnjika obdelal Tomaž Simčič, predsednik Slovenske prosvete, glasbeni in kulturni delavec ter dolgoletni profesor in ravnatelj na šolah s slovenskim učnim jezikom. Knjigo je izdala Mohorjeva družba, avtor pa jo bo danes ob 18. uri predstavil v Tržaškem knjižnem središču na Trgu Oberdan. Z njim se bo pogovoril Sergij Pahor, ki je knjigi prispeval spremno besedo.

V predgovoru k raziskavi o nastanku in delovanju slovenske skupnosti, ki se zbira v cerkvi Novega sv. Antona, ste zapisali, da vas ni k delu privabila samo preteklost skupnosti, ampak skrb za njeno prihodnost. Kdo obiskuje danes slovensko mašo v srcu Terezijanske četrti?

Pri sv. Antonu nas je v zadnjih dvajsetih letih med 25 in 30 verniki. Poleg Slovencev iz mesta sledi maši tudi nekaj italijansko govorečih vernikov. Novost v zadnjih letih so novonaseljeni Slovenci, ki izberejo Trst za začasno ali stalno bivališče, in turisti, katerim posebno leži zgodnja ura (maša v slovenskem jeziku je ob 8. uri), tudi med njimi je kakšen Slovenec.

Kdaj je bila verska skupnost pri Novem sv. Antonu najbolj številna?

Več je bilo mejnikov, ki so zaznamovali slovensko molitev. Sredi 18. stoletja se je spremenila podoba tržaškega mesta. Trst se je začel širiti izven mestnega obzidja in takrat, okrog leta 1770 je v baročnem slogu zrasla cerkev na koncu kanala. Njen prvi župnik je bil Filip Fröhlich iz Škofje Loke, ki je točno določil obrede v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku. Župnija je takrat segala do Kraškega roba in nastala je kot pol slovenska župnija. Iz tistih let je pisni dokument v slovenskem jeziku – taki so redki tudi v osrednji Sloveniji –, ki priča o tem.

Drugi mejnik je bila gradnja nove cerkve, leta 1842. Ob koncu 19. stoletja so Slovenci postajali zavedna in močnejša skupnost, a za nastajajočo družbo moteča. Slovencev sredi mesta je bilo veliko. Leta 1920, nekaj mesecev pred požigom Narodnega doma v današnji Ulici Filzi, so med slovensko mašo pri Novem sv. Antonu streljali skvadristi. Do druge svetovne vojne, ko je bil slovenski jezik pri maši v središču mesta prepovedan, se je slovenska verska skupnost še naprej zbirala že ob 7. uri zjutraj in med mašo prepevala slovenske pesmi z latinskim besedilom. Pridigo v slovenščini pa so imeli po maši v zakristiji.

Kaj pa po vojni?

Med zadnjimi mejniki je bilo ponovno javno bogoslužje v slovenščini leta 1945. Takrat, po koncu vojne, je župnik Jože Prešeren imel polno cerkev. Veliko je bilo migrantov iz Slovenije, ki so potem odšli v Ameriko, Argentino in drugam. Kasneje so cerkev polnili tudi skavti.

Pomembno vlogo je v mestu odigrala Marijina družba Marije milostljive, ki je pred prvo svetovno vojno štela več kot tisoč članic. V njej so družbenice bile versko in narodno zavedne tudi med fašizmom in v središču mesta ustvarile pravo versko oazo. Sam sem v Novi sv. Anton prvič stopil, ko sem bil star devet let, kot strežnik.

Zakaj je župnija še danes pomembna?

Ne glede na število je v njej 250-letna kontinuiteta slovenske verske skupnosti, ki se nikoli ni razšla, niti med fašizmom.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.