V celoti razkrito pismo, s katerim je bil pokopan papež Frančišek! Te besede so ga pospremile v večnost

9 hours ago 11

ARTICLE AD

Pismo (v celoti), ki je papeža pospremilo v večnost

Dokument je prvi v celoti objavil portal 24sata (prevod v slovenščino):

DOKUMENT O POBOŽNEM PREHODU NJEGOVE SVETOSTI FRANČIŠKA: SMRT, POGREB IN POKOP FRANČIŠKA, O KATEREM SE GOVORI V BLAŽENEM SPOMINU

Mi, romarji upanja, vodeni in spremljani na poti k velikemu cilju, kamor smo poklicani — Nebesom — pričamo: dne 21. aprila v Svetem letu 2025, ob 7.35 zjutraj, ko je velikonočna svetloba obsijala drugi dan velikonočne osmine, na velikonočni ponedeljek, je preljubi pastir Cerkve, Frančišek, prešel s tega sveta k Očetu. Celotna krščanska skupnost, še posebej ubogi, je slavila Boga za dar njegove službe, izpolnjene s pogumom in zvestobo Evangeliju in Kristusovi nevesti.

Frančišek je bil 266. naslednik svetega Petra. Njegov spomin ostaja v srcu Cerkve in vsega človeštva.

Jorge Mario Bergoglio, izvoljen za papeža 13. marca 2013, se je rodil v Buenos Airesu 17. decembra 1936, staršema priseljencema iz Piemonta: oče Mario je bil knjigovodja na železnici, mati Regina Sivori pa je skrbela za družinski dom in vzgojo njunih petih otrok. Po diplomi kemijskega tehnika se je odločil za duhovniški poklic in najprej vstopil v škofijsko semenišče, nato pa 11. marca 1958 v noviciat Družbe Jezusove. Humanistične študije je nadaljeval v Čilu, leta 1963 pa v Argentini diplomiral iz filozofije na Visoki šoli svetega Jožefa v San Miguelu. Poučeval je književnost in psihologijo v zavodih v Santa Féju in Buenos Airesu.

Za duhovnika je bil posvečen 13. decembra 1969 po rokah nadškofa Ramóna Joséja Castellana, doživljenjske zaobljube v Družbi Jezusovi pa je položil 22. aprila 1973. Po službah mojstra novincev, profesorja teologije, svetovalca argentinske province in rektorja je bil 31. julija 1973 imenovan za provinciala jezuitov v Argentini. Po bivanju v Nemčiji, kjer je pripravljal doktorsko disertacijo, se je vrnil v Argentino in postal tesni sodelavec kardinala Antonija Quarracina. Sveti Janez Pavel II. ga je 20. maja 1992 imenoval za naslovnega škofa Auce in pomožnega škofa Buenos Airesa. Za škofovsko geslo je izbral Miserando atque eligendo in v grb vključil monogram IHS, simbol Družbe Jezusove.

Dne 3. junija 1997 je postal koadjutor nadškofa Buenos Airesa, s smrtjo kardinala Quarracina 28. februarja 1998 pa je prevzel službo nadškofa in primasa Argentine ter ordinarija za vernike vzhodnih obredov in velikega kanclerja Katoliške univerze. Sveti Janez Pavel II. ga je imenoval za kardinala 21. februarja 2001, s sedežem pri cerkvi svetega Roberta Bellarmina. Oktobra istega leta je bil tudi namestnik glavnega poročevalca na Deseti redni generalni skupščini škofovske sinode.

Bil je preprost in izjemno ljubljen pastir svojega ljudstva, pogosto se je vozil z metrojem in avtobusom, živel v stanovanju in si sam pripravljal obroke, ker se je želel počutiti kot eden izmed ljudi.

Po odstopu Benedikta XVI. je bil na konklavi 13. marca 2013 izvoljen za papeža in si izbral ime Frančišek, želeč — kot sveti Frančišek Asiški — predvsem skrbeti za uboge. Ko se je pojavil na loži bazilike svetega Petra, je dejal:

»Bratje in sestre, dober večer! In zdaj začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Pot Cerkve v Rimu, ki v ljubezni vodi vse Cerkve. Pot bratstva, ljubezni in zaupanja med nami.«

Nato je sklonil glavo in prosil:

»Molite za mene Gospoda, naj me blagoslovi: molitev ljudstva za svojega škofa.«

Dne 19. marca, na praznik svetega Jožefa, je uradno začel svojo Petrovo službo.

Vedno blizu malim in odrinjenim, se je odločil še naprej bivati v Domu svete Marte, da bi ostal v stiku z ljudmi. Že od prvega velikega četrtka je želel mašo Gospodove večerje obhajati zunaj Vatikana — v zaporih, zavetiščih za osebe s posebnimi potrebami, med odvisniki. Duhovnike je spodbujal, naj bodo vedno pripravljeni podeljevati zakrament sprave, naj zapustijo zakristije in iščejo izgubljene ovce ter naj bodo cerkve odprte za vse, ki iščejo srečanje z Božjim obrazom.

Neprenehoma se je zavzemal za dialog z muslimani in predstavniki drugih ver, organiziral molitvena srečanja in podpisoval skupne izjave, kot je Dokument o človeškem bratstvu 4. februarja 2019 v Abu Dabiju z velikim imamom al-Tayyebom. Njegova ljubezen do ubogih, starejših in otrok je bila vidna skozi ustanovitev Svetovnega dneva ubogih, dneva starih staršev in dneva otrok. Ustanovil je tudi Nedeljo Božje besede.

Bolj kot kateri koli njegov predhodnik je razširil Zbor kardinalov, sklical deset konzistorijev in imenoval 163 kardinalov iz 73 držav, vključno z 23 državami, ki dotlej še niso imele kardinala. Sklical je pet zasedanj škofovske sinode: tri redne (o družini, mladih in sinodalnosti), eno izredno o družini in posebno o panamazijski regiji.

V odločilnih trenutkih, kot je izbruh pandemije COVID-19, je 27. marca 2020 molil sam na praznem Trgu svetega Petra in posvetil molitev celemu svetu. Zadnja leta njegovega pontifikata so bila zaznamovana s prošnjami za mir, zlasti zaradi vojn v Ukrajini, Palestini, Izraelu, Libanonu in Mjanmaru.

Po desetdnevni hospitalizaciji leta 2021 je bil 14. februarja 2025 znova hospitaliziran zaradi obojestranske pljučnice. Po vrnitvi v Vatikan je zadnje tedne preživel v Domu svete Marte, še naprej predano opravljajoč Petrovo službo. Na veliko noč 20. aprila 2025 je zadnjič z lože bazilike svetega Petra podelil slovesni blagoslov Urbi et Orbi.

Njegovo učenje je bilo izjemno plodno: pričal je s skromnim in preprostim slogom, odprtostjo za misijo, apostolsko gorečnostjo in usmiljenjem, boril se je proti duhovnemu svetništvu. Glavne smernice njegovega pontifikata so bile vsebovane v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (24. november 2013). Objavil je štiri okrožnice: Lumen fidei (29. junij 2013), Laudato si’ (24. maj 2015), Fratelli tutti (3. oktober 2020) in Dilexit nos (24. oktober 2024). Izdal je sedem apostolskih spodbud, devetintrideset apostolskih konstitucij ter številne motu proprio spise, vključno z buli za razglasitev svetih let. Rimsko kurijo je reformiral z apostolsko konstitucijo Praedicate Evangelium (19. marec 2022).

Zapustil nam je veličastno pričevanje človečnosti, svetosti življenja in univerzalnega očetovstva.

TELO FRANČIŠKA, PAPEŽA

ŽIVEL JE 88 LET, 4 MESECE IN 4 DNI

VODIL JE SVETO CERKEV

12 LET, 1 MESEC IN 8 DNI.

»Naj v Kristusu živiš večno, sveti oče!«

Tako je bilo …

V petek, 25. aprila 2025, se je bazilika svetega Petra potopila v tišino. Ljudje so jokali, molili, nekateri samo nemo stali.

Obred zapiranja krste papeža Frančiška ni bil zgolj ceremonial – bil je osebno, človeško slovo.

Med kovance, palij in medalje je bil položen tudi Rogito – droben dokument, a silno pomemben, saj v nekaj straneh povzema življenje človeka, ki je na novo pisal vlogo Cerkve v svetu.

Kaj piše v tem pismu večnosti? In zakaj se njegov pomen, sedem let po smrti papeža Frančiška, zdi še močnejši kot takrat?

Rojen med ljudmi, ostal njihov

Buenos Aires, 17. december 1936. V skromnem delavskem predmestju se rodi Jorge Mario Bergoglio, sin železničarja in gospodinje – oba italijanska priseljenca iz Piemonta.

Fant, ki je v mladosti oboževal tango in nogomet, ni kazal, da bo nekoč vladal duhovni pokrajini milijard.

A nekaj v njem je bilo – neka nevidna nit.

Po diplomi kemijskega tehnika je presenetil mnoge: odločil se je za semenišče, nato še za Družbo Jezusovo. Leta 1958 vstopi v noviciat, pozneje študira v Čilu, diplomira iz filozofije, uči književnost in psihologijo v Buenos Airesu.

»Vedno sem si želel biti blizu tistim, ki trpijo,« je dejal v intervjuju za Vatican News (2020).

Pontifikat

Ko je bil 13. marca 2013 izvoljen za 266. papeža, si je izbral ime Frančišek – po svetem Frančišku Asiškem, prijatelju ubogih.

Njegov prvi stavek z lože svetega Petra? Preprost kot življenje samo:

»Bratje in sestre, dober večer!«

Namesto palače – Dom svete Marte. Namesto limuzin – skromni Ford Focus.

Njegova odločitev je bila jasna: Cerkev mora dišati po svojih ljudeh.

Po podatkih Reutersa (2025) je Frančišek v času pontifikata uvedel pobude, kot so Svetovni dan ubogih, Dan starih staršev in celo Svetovni dan otrok – nekaj, kar dotlej ni obstajalo.

In kam je odhajal na veliki četrtek? Ne v baziliko. V zapore, centre za invalide, zavetišča za odvisnike.

Ni oznanjal iz varne prižnice. Šel je tja, kjer so rane sveta kričale najbolj glasno.

Diplomacija bratstva

Frančišek ni spreminjal le Cerkve – oblikoval je svetovno politiko.

Spomnimo se – 4. februarja 2019 v Abu Dabiju. Papež in veliki imam Al-Azharja Ahmad al-Tayyeb podpišeta Dokument o človeškem bratstvu.

Dogodek, ki ga je BBC opisal kot “zgodovinski mejnik v medverskih odnosih” (BBC, 2019).

Pa še to: ko so se med pandemijo COVID-19 ulice mest po vsem svetu izpraznile, je 27. marca 2020 na praznem Trgu svetega Petra molil sam.

Veter je trg pometal kot žalost. Slika, ki jo je Associated Press (2020) označil za “enega najbolj ganljivih trenutkov pandemije.”

Velike besede, večja dejanja

Frančišek je objavil štiri enciklike.

Med njimi Laudato si’ (2015), prvi dokument na najvišji ravni Cerkve, ki ekologijo postavlja v središče vere (poročal The New York Times, 2015).

A resnično veliko je bilo njegovo učenje preprostosti, sinodalnosti – kulture poslušanja.

Massimo Faggioli, teolog (National Catholic Reporter, 2025), je zapisal:

»Frančišek je spremenil Cerkev iz trdnjave v popotnico. Zdaj potuje z ljudmi, ne pred njimi.«

Kritike?

Ne, ni šlo vse gladko.

Njegovo odprtost do migrantov so konservativni krogi v ZDA pogosto označili za »naivno«, njegove reforme Rimske kurije so v Vatikanu sprožale tihe odpore.

A kot je zapisal v Evangelii Gaudium:

»Raje imam Cerkev, ki je ranjena, ker gre na cesto, kakor Cerkev, ki je bolna zaradi samozadostnosti.«

Bil je trmast – in v tem je bilo nekaj silno človeškega.

Zadnji meseci

Februar 2025. V Domu svete Marte je tišina postajala globlja.

Obojestranska pljučnica ga je prikovala na posteljo.

Ni bilo dramatičnih gest – samo molitev. Samo vera. Samo on.

Na veliko noč, 20. aprila 2025, je še zadnjič blagoslovil svet z lože bazilike.

Nekateri so zapisali – glas mu je bil komaj slišen, a moč besed ni zbledela.

Ob pogrebu je kardinal Pietro Parolin dejal (navaja ANSA, 2025):

»Sveti Oče, hvala, ker si bil glas tistih, ki jih nihče ni želel slišati.«

Rogito: Pismo večnosti

In potem – Rogito.

Majhen kovinski valj v krsti, z besedilom, ki povzame:

88 let življenja,
12 let, 1 mesec in 8 dni pontifikata,
štiri enciklike, sedem apostolskih spodbud, 39 konstitucij, deset konzistorijev in – kar 163 kardinalov iz 73 držav.

A najbolj pomembno?

Rogito zapiše:

»Zapustil je veličastno pričevanje človečnosti, svetosti življenja in univerzalnega očetovstva.«

Kaj to pomeni?

Da papež Frančišek ni bil le še ena zgodovinska figura. Bil je človek. Pastir. Brat.

In, predvsem, spomin, ki bo še dolgo nosil vonj poti, po kateri je hodil s svojimi.

Pripravil: N. Z.

Vir: