»V Aosti, naj jo imam še tako rad, ne nameravam ostati«

Je Tržačan, a živi v Dolini Aosta in bere Primorski dnevnik. Starši ga niso naučili slovenščine, naučil se je je sam. Je strasten ljubitelj slovenske narodnozabavne glasbe, odlično pozna Slovenijo, nedavno je vzljubil Bosno in Hercegovino. Življenjske vijuge pa so ga odnesle na športni licej v Courmayeur.

To je nekaj površnih informacij o Alessandru Ramillu, ki pa se raje predstavlja kot Sandi Radmilovich. Pogovor z njim je nastal prejšnji teden v njegovem tržaškem stanovanju.

Klepetava v italijanskem tržaškem narečju, a na policah imate knjige o Lojzetu Bratužu, Tonetu Kralju, kopico plošč slovenske narodnozabavne glasbe ...

Lahko govoriva po naše, če želiš (pove v brezhibni slovenščini, op. ur.).

A verjetno vam je lažje v tržaščini ...

Da. Stik s slovenščino sem imel v otroštvu, saj smo se v Dolini med odmori in ob kosilu družili z otroki iz slovenskega vrtca in osnovne šole. Nato sem se šolal v mestu, stik s slovenščino sem izgubil, šele na univerzi sem se je začel učiti.

Ker ste slovenščino vpisali kot izbirni predmet?

Da, saj priimki mojih prednikov so Radmilovič, Raca, Žgajner in Žbogar. Oba starša moje mame sta bila Slovenca, stari starši so bili iz Štajerske, Dolenjske in Trnovskega gozda.

A z mamo se vi ne pogovarjate v slovenščini ...

Ne, ker je je njeni starši niso naučili. To spada v kategorijo postfašizma.

Kaj pa očetova stran: Radmilovič, Radmilović ali Radmilovich?

Ha, ta priimek je zelo razširjen v okolici Buj, kamor so v 16. stoletju pred Turki zbežali ljudje iz Dalmacije, Boke Kotorske, Krajine ... V Srbiji je zelo znan komični igralec Zoran Radmilović, ki so mu postavili kip blizu Niša in po katerem se tudi imenuje gledališče. To je Radmilovič s končnim ć-jem. Za duhovnika Bonaventuro Radmilovicha, ki je v Dalmaciji v 18. oziroma 19. stoletju izumil novo vrsto piva, bi ustrezal končni -ch. Je pa tudi hrvaški jezikovni purist Slavko Rutzner Radmilović, ki si je izmislil besedo nogomet, medtem ko se v srbščini reče fudbal. In potem je še slovenska veja, torej s končnim č-jem. Zelo rad bi prebral enega od romanov, ki jih je napisal Marko Radmilovič. Zamudil sem predstavitev v Kopru, a kaj hočete, 600 kilometrov ni majhna razdalja.

Mislite na pot od Aoste do Trsta?

Da. Od Courmayeurja do sem jih je še nekaj več, 650.

Vi ste v Trstu diplomirali iz zgodovine nemškega jezika. Kako ste končali v Dolini Aosta?

Diplomiral sem tudi iz slovanske filologije. Mene pač od zmeraj navdušujeta nemški in slovanski svet. Po letu 1995, ko sem diplomiral, sem poslal svoj CV na več naslovov, a nič ... Leta 1996 mi ni preostalo drugega, kot da sprejmem poučevanje na zasebnem izobraževalnem centru CEPU. Služil sem za moped in sobotne večere. Leta 1998 pa so mi rekli, naj posnamem 20 ur predavanj, ker da bodo po novem uporabnikom predvajali videokasete. Kaj pa naslednje leto, sem jih vprašal ... Ravno so odpirali nov sedež v Aosti, ponudili so mi, naj bom tam predavatelj, tajnik, odgovoren za marketing ... Vse to za eno plačo.

Boste po upokojitvi ostali v Dolini Aosta ali prišli nazaj v Trst?

Rad bi se vrnil še pred upokojitvijo. V Aosti poznam že vsak kamen, mene pa navdušuje odkrivanje novih stvari. Lani sem bil na primer prvič na Poljskem in užival. Pred nekaj leti pa sem med potovanjem z avtom odkril Bosno in Hercegovino in sem z mislimi ostal tam. Komaj čakam na leto mirovanja, ki bi ga izkoristil za pisanje knjig. Štiri ali pet jih čaka, da se jih lotim. S prispevki za rubriko Scorribande v reviji Il Tourista (izdaja jo društvo Club touristi triestini, op. ur.) se je nabralo kar precej gradiva.

Vrnili bi se v Trst in napisali pet knjig?

Dajva reči, da realno bi tri ali štiri lahko izšle.

O čem bodo vaše knjige?

Dnevniki s poti.

Potopisi?

Da. Saj pišem tudi o potovanjih v lastno notranjost. V Aosti, naj jo imam še tako rad, ne nameravam ostati. Ta vožnja gor in dol po Padski nižini postaja zmeraj bolj naporna. Dokler sem bil mlajši, sem si lahko privoščil, da sem sredi noči prišel v Trst in naslednje jutro opravil tu razne obveznosti. Pet let sem celo poučeval na tržaški univerzi. Zdaj je to prečkanje Padske nižine zame postalo prenaporno.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.