Uf, veste, kaj bi Tina Gaber naredila z vašim otrokom? In ni se šalila

3 days ago 15

ARTICLE AD

LJUBLJANA – »Jaz bi jim brez slabe vesti za nekaj ur tudi popoldne vzela telefone in računalnike – ne za kazen, ampak za življenje,« pravi Tina Gaber, ena najprepoznavnejših slovenskih vplivnic. Njene besede so odmevale dlje kot običajna Instagram objava – sprožile so razmislek, ki prečka generacije, učilnice in družinske večerje.

Ko tišina v otroški sobi ni več znak miru

»Poslala bi jih ven, na zrak, naj se gredo lovit, skrivat, skakat gumitvist, plezat po drevesih, klepetat. naj se končno spet zares družijo. Tko, kot smo se mi!«

– zapiše v objavi, ki jo deli tudi z mislijo, da digitalna prisotnost ni življenje, ampak odmikanje od njega.

Tina Gaber se ne spušča v didaktične nauke, temveč zveni, kot da v glavi preigrava prizore iz lastnega otroštva – skakanje po travi, smola na prstih, pogled v oči in ne v ekran. To ni nostalgičen odklop, ampak – realna diagnoza.

Ni prva, ki opozarja, a med redkimi, ki ima dovolj doseg, da se sliši.

Evropa pritiska na “mute” – kaj pa Slovenija?

Francija, Italija in Nizozemska so že sistemsko omejile uporabo pametnih telefonov v osnovnih šolah. V Franciji velja prepoved od leta 2018 za osnovno- in večino srednješolcev (poroča France24), Italija pa je lani jasno zapisala, da telefoni nimajo kaj početi v razredih (poroča Corriere della Sera).

Slovenija? Še vedno na tiho računa na “zdravo presojo” posameznih šol. A podatki kažejo, da tam, kjer prepoved velja, rezultati niso zanemarljivi: več sodelovanja, manj nasilja in – verjeli ali ne – boljši učni uspehi. Po raziskavi iz Nizozemske (navaja European Schoolnet) se je koncentracija otrok izboljšala, učitelji pa poročajo o zmanjšanju digitalnega stresa.

V Sloveniji sistemske prepovedi ni. Odločitve so prepuščene šolam – nekatere dovolijo telefone le ob nujnih primerih, druge jih prepovedo med poukom, a jih dopuščajo med odmori. In potem so šole, kjer otroci s telefonom med rekreativnim odmorom sedijo s slušalkami na ušesih, vsak v svojem virtualnem svetu.

Tina Gaber ni mati, a razume starševsko tesnobo

To je ključno. Tina Gaber v tej debati ne nastopa kot mama, temveč kot družbeno angažirana oseba, ki zaznava širšo sliko. Lahko bi molčala. Lahko bi sledila algoritmu in objavljala le sončne zahode in modno estetiko. A tokrat je izbrala nekaj drugega: kritiko sistema, ki otroštvo enači z ekranom, ne z izkušnjo.

Ko deli odlomek iz tuje objave – tisti, ki pravi “a child may be physically present at home, but mentally, he is navigating a labyrinth where predators hide behind friendly avatars…” – je jasno, da ne gre le za estetski “reshare”. Gre za sporočilo, s katerim se strinja – in ga podpiše z dejanjem.

Njeno stališče ni radikalno, ampak racionalno: odvzem telefona ni kazen, ampak prostor za nekaj boljšega.

Tišina med vrstniki, hrup v glavi

Čeprav se digitalna pismenost pogosto navaja kot veščina prihodnosti, se premalokrat vprašamo, koliko prostora ostaja za veščine preteklosti, ki jih brez nje ne more biti: pogovor iz oči v oči, sklepanje prijateljstev, občutek za skupnost.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je v Sloveniji kar 76 % otrok med 10. in 14. letom na spletu več kot tri ure dnevno, velik delež pa nima nadzora nad tem, kaj in s kom komunicira (povzeto po NIJZ, 2023). Psihologi opozarjajo, da to ne pomeni le manj gibanja, ampak resnično osamljenost – paradoksalno v času navidezne povezanosti.

Šole, ki (še) verjamejo v otroštvo

Primer Osnovne šole Jožeta Moškriča v Ljubljani, kjer so učenci lahko na telefonih le ob dogovoru z učiteljem, kaže, da se da – če je volja. Ravnateljica je za RTV Slovenija lani dejala: »Želimo, da se učenci med seboj pogovarjajo, igrajo, ne pa da vsak sedi z ekranom.«

Na drugi strani pa so učenci na šolah, kjer takih omejitev ni, pogosto pod pritiskom, da sledijo trendom – ne v znanju, ampak v “storijih”.

Otroštvo brez ekranov – iluzija ali možnost?

Ni treba daleč, da dobimo odgovor. Poglejte na igrišče. Koliko otrok ima v roki žogo – in koliko telefon?

Toda morda ni cilj popoln odklop. Kot je dejala ena izmed psihologinj:

“Zmožnost vzpostavljanja pristnih odnosov se razvije v otroštvu. Če otroku vzamemo priložnost za socialne interakcije, mu ne krademo samo časa, temveč tudi osnovnega čustvenega orodja za življenje.”

To orodje pa se ne razvije s potegom po zaslonu, temveč z dolgčasom, domišljijo, spori na igrišču, kompromisi, skrivališči in smehom – ne v emojijih, ampak v resničnem glasu.

Ne gre za prepoved. Gre za prostor.

Tina Gaber ni predlagala prepovedi – predlagala je odmik. Čas za življenje. Njeno sporočilo je preprosto, a močno: naj se končno spet zares družijo.

Če to ni klic k akciji, kaj potem je?

Vir: