Udbovski obraz Zdenka Roterja

Najprej bi rad poudaril, da je bila ožja družina Roterja prepojena z Udbo. Poleg njega sta bila udbovca tudi žena Zofka in brat Rado (udbovski Referat za kler), brat Zoro pa je bil angažiran s strani vojaške tajne politične policije (ponarodelo KOS), a je poročal tudi slovenski Udbi. “Bilo kuda, Udba-Roterji svuda!”

V dveh knjigah o sebi, “Padle maske” in “Pravi obraz”, je Zdenko Roter – Zdene paradoksalno zelo malo, premalo povedal o svojem 15-letnem udbovanju in preveč o svojem dolgoletnem sodelovanju z Milanom Kučanom. Preveč zato, ker je razkril nekatere nelegalnosti in s tem sam sebe hudo kompromitiral!? Škoda, da ni tako ravnal v zvezi z Udbo. Kakor koli že, knjižno ni odvrgel udbovske maske in ni pokazal svojega pravega, udbovskega obraza!

Malo je udbovskega in spominskega gradiva o njem, a vendarle dovolj, da vemo, da je zasliševal duhovnike, Ljuba Sirca, Borisa Fakina, zalezoval preko ovaduha Pietteja (Jožeta Javorška) kulturnike (npr. Kocbeka) itd. in da je bil poleg rabote v Referatu za kler pozneje šef ljubljanske Udbe, torej tiste, na katero je odpadlo 2/3 dela slovenske Udbe. V tem “ljubljanskem” svojstvu je podpisoval številna poročila, ki so potem romala v vrh slovenske Udbe. No, jaz sem našel samo eno, čeprav jih je moralo biti na stotine.

Podlo vlogo je odigral v Nagodetovem procesu (leta 1947). Tu so nedolžnega Borisa Furlana – z aktivno pomočjo udbovskega zasliševalca Roterja – obsodili na smrt, ga nato “pomilostili” na 20 let zapora, a ga tam dejansko “zdravstveno” umorili. To je sijajno razkrila Alenka Puhar v zaključni besedi knjige o Borisu Furlanu (“Skozi gosto noč”). Med drugim je zapisala, da je Furlana prizadevno zasliševal tudi Zdenko Roter, ki je večkrat zapisal: “Zaslišanec na vprašanje noče odgovoriti. Zaslišanec zopet noče odgovarjati. Zaslišanec se neumno izgovarja, da ni nikoli o tem razmišljal …”

Zdenko Roter piše v svoji knjigi “Padle maske” (2013), da so bili dachavski zasliševalci izraziti suroveži, a da jih noče našteti, da bi zaščitil njihove otroke pred zaznamovanjem. Hm, kdo pa je ščitil otroke javno oblatenih in sodno umorjenih ali zaprtih dachaucev? Poleg tega je imel Roter tesen stik z udbovskim surovežem Verijem Winklerjem, ki je na zaslišanju umoril dachavskega obtoženca Janeza Peraniča. Več o dachavskih zasliševalcih in še o marsičem drugem v zvezi z dachavskimi procesi bom razkril v moji knjigi o teh procesih.

Večinoma so mediji nekritično poročali, da je bil utemeljitelj sociologije religije, zamolčali pa so, da je osnovno znanje o religiji dobil z zasliševanji in s tajnimi zalezovanji duhovnikov. V svojstvu profesorja na FSPN je utrjeval svoje znanje o religiji tudi z izključno njemu poslano (tajno) udbovsko dokumentacijo o tej temi (npr. marca 1967 mu je šef Udbe Silvo Gorenc poslal 23 strani strogo zaupnega materiala “o kleru”).

Slovensko sociološko društvo je objavilo sramoten tekst ob Roterjevi smrti. Njegovo dolgoletno udbovanje so odpravili z nedefiniranimi “povojnimi nalogami v varnostni službi”. Ali sociologi res ne vedo, da je bila to zločinska tajna politična policija? Sociologi so tudi zapisali: “Ob smrti profesorja Roterja se poklanjamo njegovemu znanstvenemu opusu, neizbrisni družbeni zavzetosti in osebni integriteti.” Pravilneje bi bilo: “Zgražamo se nad njegovo z Udbo pridobljeno znanostjo in nad njegovim neizbrisnim zalezovanjem in uničevanjem življenja drugih.”

Mojster William Shakespeare preko Antonijevega govora nad zaklanim Cezarjem pravi: “Dejanja zla človeka prežive; dobrina često se s kostmi pokoplje.” Tako bo tudi z Zdenkom Roterjem. Tonil bo kot ustanovitelj sociologije religije in tudi kot vneti kučanovec v pozabo, le tu in tam, ko bo priplavalo na dan kaj zločestega iz temačnih globin Udbe (npr. odprtje beograjskih arhivov), se ga bomo spomnili!

To pa ni nekaj, kar bi si normalen človek želel pred, ob in po svojem odhodu v večnost!

Mag. Igor Omerza