Učenje iz Savca

»Pridite na obisk!« – vabilo, ki začne ali poglobi prijateljstvo. Druženje v zavetju doma je intimnejše kot srečanje v javnem prostoru kavarne ali restavracije. Če so zraven majhni otroci, pomeni obisk še dodatno povezovanje preko generacij, razprave in smeh odraslih se združijo s hihitanjem in kričanjem otrok, ki se v kotičkih za pohištvom igrajo skrivalnice. Obisk pomeni hrano, pijačo, darilce ob prihodu in ob odhodu obljubo: naslednjič se dobimo pri nas. Stkana je posebna vez. Obisk prijateljev razkriva vpogled v vsakdanje življenje stanovanj v njihovi pristni, a družabnejši podobi.

Obisk v 13. nadstropju stolpnice v Savskem naselju je razkril odličen poligon za otroške igre. In lep razgled za starše, z zapeljivo iluzijo, da je Ljubljana čisto pravo mesto.

Stanovanjske stolpnice v Savskem naselju sta zasnovala arhitekta Ilija Arnautović in Milan Mihelič med leti 1955 in 1962. Stanovanja odlikujejo za tisti čas inovativni tlorisi: dvosobne in trosobne enote so oblikovane kot velik pretočen prostor, ki ima v osrčju kuhinjo, kopalnico in stranišče – sanitarni vozel. Razmeroma majhna stanovanja s takšnim nizanjem prostorov pridobijo poglede vzdolž celotne dolžine. Čeprav so nekateri prostori veliki le toliko, kot je nujno potrebno, zasnova omogoča precejšno fleksibilnost pri razporejanju dejavnosti.

To so bili začetki montažne gradnje v Sloveniji. Montažna gradnja je omogočala hitro izvedbo stanovanj, ki jih je v obdobju industrializacije po drugi svetovni vojni in v obdobju dotoka priseljencev iz južnih delov Jugoslavije v Sloveniji primanjkovalo.

Arhitekta Arnautović in Mihelič sta bila v službi uporabnika in sta svojo arhitekturo poskušala prilagoditi naravi človeka, ki se je z dežele priselil v mesto. Številni novi prebivalci mest so bili »iztrgani« iz podeželskega okolja, kjer so živeli v družinskih hišah. Zato ima zasnova nekaj odlik stanovanjske hiše: balkone, terase in vrtove, okoliška igrišča in park. Njuno arhitekturno delo bi lahko povzeli kot iskanje sinteze idej o bivanju, oblikovanja stavb po meri uporabnikov in raziskovanja novih načinov gradnje.

Gostiteljica mi je povedala, da na majhnem balkonu poleti vzgoji dovolj paradižnika za vso družino. Toda najboljši del stanovanja je skriti biser: prostrana urbana terasa s fantastičnim razgledom na vrhu, v 14. nadstropju. To je skupni prostor za vse prebivalce bloka, tam se prirejajo rojstnodnevne zabave, romantični zmenki in partiji z DJ-jem.

Pritličja so namenjena javnim servisom, med stolpnicami pa je park z otroškimi igrišči, vrtcem in šolo. Javni promet sosesko povezuje z mestom. Primer dobrega urbanističnega oblikovanja, ki, žal, še vedno presega povprečje.

Vir fotografije: https://architectureandurbanism.blogspot.com/2010/07/robert-venturi-denise-scott-brown-and.html

Denise Scott Brown in Robert Venturi sta leta 1972 napisala knjigo Learning from Las Vegas, v njej pa tudi znameniti esej Ugly and ordinary architecture or the decorated shed. Sporočilo knjige je, da arhitektura ni čista umetniška oblika, ki bi se manifestirala v brezhibnih, idealnih, nekontaminiranih oblikah. Bila je tudi kaotična, kompromitirana in neartikulirana. Vsakdanja.

Prav tako »dober« arhitekturni okus ni bil več rezerviran za privilegirane bele moške, ampak vpet v popularno kulturo, vključujoč ne le herojsko in izvirno arhitekturo, ampak tudi »grdo in običajno«, ki rešuje problem slehernika.

Savsko naselje je vse prej kot »grda in navadna socialistična soseska« in enako velja za vrsto drugih stanovanjskih sosesk, zgrajenih v času socializma. To so domovi. 

Kako je vendar mogoče, da v vseh desetletjih nismo zgradili mesta in presegli modernistične soseske?

Gostitelja sta stanovanje kupila leta 2014 za 130.000 evrov. Danes bi zanj dobila najmanj dvakrat toliko. V čem je razlog, da so ta poceni in hitro zgrajena stanovanja danes tako cenjena?

Tudi Savsko naselje ima kot podobna naselja mnoge problematične točke: park je danes zaparkiran, otroška igrišča so dobila ograjo, potrebna je energetska obnova, skupni in javni prostori izginjajo. Kritično problematična pa je potresna ogroženost, ki je posledica hitre montažne gradnje in jo je nujno rešiti!

Seveda so se tudi v sodobnem času pojavile dobre rešitve stanovanjskih sosesk, kot je denimo Brdo, vendar urbanistično žal ne dosegajo kakovosti Savca.

Aktualna vlada je nastopila z obljubami o 30.000 novih stanovanjih v desetletju, kasneje o stroju za 2000, pardon, 3000 stanovanj na leto. Iz skupnega denarja plačujemo ministrstvo, ustanovljeno za reševanje stanovanjske problematike, kjer je na novo zaposlenih blizu 100 novih uslužbencev, če sploh ne štejemo številnih NVO, ki jih financiramo iz skupnih sredstev. Upravičeno bi pričakovali, da bomo po dveh letih dejansko imeli konkretne, tudi realizirane rešitve, poleg tistih, ki so bile del aparata že prej.

Kot rešitev se predstavlja napoved nepremičninskega davka, ki pa sploh ne bo namenjen gradnji stanovanj, kot denimo na Dunaju, niti občinam za izvedbo infrastrukture, ampak razbremenitvam plač, ki so previsoko obdavčene, zato da lahko vsi skupaj plačujemo obstoj Ministrstva za solidarno prihodnost in NVO. Če se vlada že tako zgleduje po prejšnjem sistemu, bi moralo biti računsko sodišče močnejše in revidirati vse javne finance, tudi NVO. Tako kot je v času socializma počela Služba družbenega knjigovodstva.

Najboljše pri zasnovi Savskega naselja je občutek za skupnost. Ta je posledica dobrega urbanizma in arhitekture, razumevanja skupnih potreb in vsakdana ljudi, individualnih mej ter nekaj sreče. Občutek za skupnost je tudi odraz kakovosti arhitekture. Kdaj ste pa vi nazadnje povabili prijatelje na obisk?

Napisala: Nina Granda

Naslovna fotografija: Nik Erik Neubauer (za Outsider#40)