Trio Espressivo v cerkvi sv. Mihaela na Vranskem

Piše: Franc Križnar

Na letošnjem 5., zadnjem koncertu 17. Vranskih poletnih večerov 2025 so v inštrumentalnem triu nastopile Eva Nina Kozmus/flavta, Karmen Pečar Koritnik/violončelo in Mojca Zlobko Vajgl/harfa

Inštrumentalni damski Trio Espressivo (= izrazno, čustveno, z občutkom) je za tokratno zadnjo urico in pol letošnje edicije zdaj že tradicionalnih 17. Vranskih poletnih večerov na Vranskem v tamkajšnji osrednji ž. c. sv. Mihaela priredil tudi tak, espresiven glasbeni večer. Poudarjajo ga tako zasedeni inštrumenti (flavta, violončelo in harfa) kot tudi vrhunskost zasedbe domačih in v tujini uveljavljenih umetnic. Saj jih poznamo tako z nastopov kot s posnetkov in diskografije. L. 2022 so pri naši ugledni ZKP RTV Slovenija izdale glasbeni album z naslovom svojega ansambla
Espressivo. Njihove solistične in komorne soigre v triu in v dveh različnih duih pa so pokazale tako na njihove kvalitete, izbor predstavljene (izvirne in prirejene) glasbe in na interes občinstva. Festival, ki ga sicer organizacijsko vodi vranski ZKTŠ (direktorica Suzana Felicijan Bratož), umetniško pa ljubljanski violončelist Milan Hudnik, tako tudi s takimi dogodki vsako leto relativno majhno občino in njen prostor popelje kar med glasbene vrhove. Če sem doslej omenjeni festival spremljal bolj obrobno, morda zadržano in postransko, mu zdaj po sicer spet le dveh tovrstnih vpogledih od vsega petih letošnjih, lahko več kot verjamem. Umetnice in priznane pedagoginje so svoj posamični in skupni večer tudi pokomentirale in tako nekako še dodatno, verbalno zbližale koncertni oder v cerkvenem prezbiteriju s poslušalci v ladji. Med vsemi tremi umetnicami: flavtistko Evo Nino Kozmus, violončelistko Karmen Pečar Koritnik
in harfistko Mojco Zlobko Vajgl bi na našem prostoru kar težko našel bolj uigran ansambel kot pa smo ga tokrat spet slišali tudi na Vranskem. Pri tem pa je bil delež harfistke še največji, saj je ves večer koncerta sedela na prizorišču: kot članica tria, kot solistka in kot »spremljevalka.«

Svoj spored so vse tri umetnice začele v triu z Dvema interludijema (1946) t. j. medigrama francoskega impresionista Jacquesa Iberta. Posamične vloge vseh treh solistk so bile že takoj na začetku povsem izenačene in podrejene komornemu muziciranju. Oba v tempih prikazana kontrastna stavka: Andante espressivo in Allegro vivo sta se pokazala za mnogo več kot pa neke vrste uvertura, uvod tega koncerta. Da sta bili že zaradi strukture obe skladbi harfno poudarjeni, je značilnost Debussyjeve glasbe. V Triu smo potem slišali še Tri ruske pesmi Mihaila Ivanoviča Glinke, sicer v izvirniku za glas in spremljavo (=samospev), zdaj pa v našem inštrumentalnem triu. Iz klavirskega izvirnika dveh Arabesk C. Debussyja smo slišali Prvo (v priredbi harfistke Faith Carman). V priredbi avstrijskega harfista Nikolausa Moritza Mostlerja je bila v trio-zasedbi na vrsti še Podoknica za harfo, v Triu pa smo slišali še dodatek češko avstrijskega skladatelja Alfreda Oelschlagla salonsko glasbo Serenado za trio.

Poglavitni delež harfistke M. Zlobko Vajgl pa se je samo še stopnjeval. V Treh mislih (rkp. 1991) našega eminentnega modernista Primoža Ramovša, posvečenih prav »Mojci Zlobko« je umetnica in pedagoginja (red. prof. na AG UL) razprla ves svoj tovrstni repertoar. Saj je najprej razložila vse mogoče moderne in sodobne tehnične izrazne razsežnosti harfe (po Carlosu Salzedu jih je kot prvi Slovenec povzel prav P. Ramovš), nato z vso svojo vehemenco ali kar empatijo do sodobne harfne govorice kar (po)ustvarjalno dodala svoj delež, ki ga vedno bolj poglablja in zapušča tako njenim nadaljevalcem kot seveda še vedno trdno v sedlu vodilne slovenske harfistke. Zlobkova Vajglova pa tudi razpolaga z odličnim inštrumentom-harfo, saj njenemu inštrumentu ves večer v že prijetnem večernem hladu ni nič škodilo. Harfa je vseskozi ostala v izredni intonančni kondiciji in njenim skoraj petdesetim strunam ni nič škodilo. Njena intonacija je vse do konca ostala konstantna.

Violončelistka K. Pečar Koritnik je nastopila ob spremljavi harfistke v dveh duih: najprej v priredbi samospeva (za glas in klavir) Po snu Francoza Gabriela Faureja nato pa še priredbo znamenite Mojzes fantazije-Variacij na eni struni slovitega Niccoloja Paganinija. Če je izvirnik napisan na drugi violinski struni, je njen prenos v priredbi napisan in odigran na 1. violončelski struni. K. Pečar Koritinik je bila v harfni spregi nenadkriljiva. Violini se je približala v vsem, s flažoleti pa jo je celo nadgradila.