Tovarna, ki je spremenila Krško. Zaradi Celuloze so nastajali bloki, naselja in mesto (2/5)

Današnje Krško bi bilo brez tovarne celuloze in papirja skoraj zagotovo drugačno mesto. Tovarna, ki jo je Fran Bonač na Vidmu začel graditi leta 1938, je po drugi svetovni vojni postala eden največjih zaposlovalcev daleč naokoli. Z delovnimi mesti pa je prišla še ena potreba: ljudje so morali nekje živeti.

Že leta 1947 so začeli graditi prva stanovanja za zaposlene. V naslednjih desetletjih jih je bilo več kot 400. Nastajali so novi bloki in naselja, Videm se je širil, mesto pa je skupaj s tovarno dobivalo povsem drugačno podobo.

Celuloza zato ni spremenila samo gospodarstva. Spreminjala je tudi to, kje so Krčani živeli, kako so preživljali prosti čas in kako se je razvijalo mesto na levem bregu Save.

Po vojni se je začela velika rast

Prvi del naše serije smo končali v obdobju, ko je Bonačeva tovarna po drugi svetovni vojni prešla v državno last. Prav tedaj se je začelo obdobje njene največje rasti.

Proizvodne zmogljivosti so se širile, potrebnih je bilo vedno več delavcev, ob njih pa tehnikov, mojstrov, inženirjev, administrativnega osebja in drugih strokovnjakov. Mestni muzej Krško tovarno opisuje kot enega največjih zaposlovalcev v prostoru, ki je dejavno sooblikoval tudi razvoj mesta.

Ljudje niso prihajali samo iz neposredne okolice.

Za številne je zaposlitev pomenila tudi selitev v Krško. Z njimi so prihajale družine in zelo hitro se je pojavilo vprašanje, ki ga sama širitev tovarne ni mogla rešiti: kje bodo vsi ti ljudje stanovali?

Videm Krško, Foto: arhiv Vse za moj dan

Prva stanovanja za delavce že leta 1947

Odgovor je prišel presenetljivo hitro. Gradnja prvih stanovanj za zaposlene v tovarni se je začela leta 1947, le nekaj let po koncu vojne. V naslednjih desetletjih je bilo za potrebe zaposlenih zgrajenih več kot 400 stanovanj.

To ni več pomenilo samo širitve podjetja. Okoli tovarne se je začelo spreminjati mesto.

Na Resi je nastajalo novo stanovanjsko naselje. Tovarna je tam gradila stanovanja za svoje zaposlene, prvi bloki pa so predstavljali začetek širše stanovanjske gradnje na Vidmu. V pričevanju o razvoju povojnega Krškega je navedeno tudi, da je Celuloza na Resi zgradila prva dva bloka, gradnja pa se je nadaljevala ob glavni videmski ulici.

Kdor danes pozna ta del Krškega kot povsem običajen mestni prostor, si težko predstavlja, kako hitra je bila sprememba.

Na enem bregu staro Krško, na drugem novo industrijsko mesto

Sava je Krško že od nekdaj delila na dva dela, industrijski razvoj pa je razliko med njima še poudaril.

Star časopisni zapis zelo nazorno opisuje prihod na videmsko stran Save. Obiskovalec je na enem bregu zapustil starejši del kraja, na drugi strani pa ga je pričakal občutek, da je stopil v hitro rastoče industrijsko mesto.

Omenjeni so novi stanovanjski bloki, železniška postaja, hotel, kovinarske delavnice in velika tovarna celuloze in papirja. V njej je takrat delalo več kot 800 ljudi, proizvodnja pa je potekala v več izmenah.

To je bila ena ključnih sprememb v zgodovini Krškega.

Videm ni bil več samo naselje ob reki in železniški progi. Postajal je industrijsko in stanovanjsko središče.

V najboljših letih je Celuloza dajala kruh okoli 3000 ljudem

Rast se ni ustavila pri nekaj sto zaposlenih. V poznejših desetletjih je Tovarna celuloze in papirja postala industrijski velikan. Ob koncu socialističnega obdobja je imela deset temeljnih organizacij združenega dela oziroma TOZD-ov. Iz nekaterih so pozneje nastala tudi samostojna podjetja, med njimi Papiroti in Tespack.

Po pričevanjih, objavljenih v Posavskem obzorniku, je Celuloza v obdobju največjega razmaha dajala delo približno 3000 ljudem. Za velikost Krškega in širšega Posavja je bila to izjemna številka.

Skoraj ni bilo težko najti družine, ki s tovarno ne bi bila povezana neposredno ali prek sorodnikov, sosedov in znancev. Zaposlitev v Celulozi ni pomenila samo mesečne plače. Podjetje je bilo vpeto v številne druge dele življenja.

Leta 1953 je ob tovarni nastal tudi bazen

Eden najbolj nazornih primerov je krški bazen. Leta 1953 je nastal znotraj tovarniške ograje. Tovarna je vlagala tudi v šport in pozneje v druge dejavnosti, ki niso bile neposredno povezane s proizvodnjo papirja.

Za generacije Krčanov je bil bazen prostor poletnih počitnic, plavanja, srečevanj in športnega življenja. Krški olimpijski bazen je bil prvi olimpijski bazen v nekdanji Jugoslaviji z ogrevano vodo. Iz Zagreba je v Krško prihajal ti. plavalni vlak, na kopanje so prihajale številne generacije Zagrebčanov.

Tudi zato zgodovine Celuloze ni mogoče pripovedovati samo s številkami o tonah papirja in celuloze. Tovarna je posegala v vsakdan mesta. Podoben vpliv je imela na kulturo. Mestni muzej Krško izpostavlja pomemben prispevek podjetja k razvoju kulturnih dejavnosti, tovarna pa je sodelovala tudi pri nastanku Kulturnega doma Krško.

Bazen Krško nekoč

Nastajalo je mesto, kakršnega poznamo danes

Pogled na stare fotografije Vidma je zato posebej zanimiv. Na posnetkih iz prvih povojnih desetletij lahko spremljamo, kako se prostor okoli tovarne zapolnjuje. Pojavljajo se stanovanjski objekti, širijo se ceste in naselja, nekdaj precej bolj prazen prostor pa postaja mestni.

Najboljši dokaz spremembe ni statistika. To so stare fotografije. Če imamo posnetek istega območja iz petdesetih ali šestdesetih let in današnjo fotografijo naredimo s približno istega mesta, razlika pokaže razsežnost razvoja veliko bolje kot dolg opis.

Celuloza ni gradila samo zase

Podobno se je dogajalo še desetletja. Podjetje je bilo vključeno v stanovanjsko gradnjo, šport, kulturo in razvoj lokalne infrastrukture. Njegov vpliv je segal celo na področje požarne varnosti.

Ob ustanovitvi Poklicne gasilske enote Krško leta 1980 sta se občini kot pogodbena partnerja pridružili Nuklearna elektrarna Krško in takratna Tovarna celuloze in papirja Đuro Salaj. Del opreme in zaposlenih industrijskega gasilskega društva Celuloze je nato prešel v novo poklicno enoto.

Takšni primeri pokažejo, koliko različnih delov mesta je bilo neposredno ali posredno povezanih s tovarno.

Videm v Krškem danes, Foto: arhiv Vse za moj dan

Stare fotografije danes pripovedujejo drugo zgodbo

Osemdeset in več let po začetku gradnje tovarne lahko njen vpliv najbolje razumemo, če za trenutek odmislimo papir. Poglejmo stanovanjske bloke, ceste, bazen, kulturne in športne objekte ter družine, ki so se zaradi dela naselile v Krškem.

Bonač je leta 1938 gradil tovarno, ker je potreboval lastno celulozo. Verjetno si takrat ni mogel predstavljati vseh sprememb, ki jih bo njegova odločitev sprožila v naslednjih desetletjih.

Iz industrijskega obrata je zrasel eden glavnih generatorjev razvoja povojnega Krškega. Mestni muzej Krško je ob 60. obletnici Bonačeve smrti leta 2026 njegovo tovarno prav zato označil za generator razvoja mesta. Toda življenje za tovarniško ograjo je bilo drugačno od pogleda nanjo od zunaj.

Stroji so delovali v izmenah. Delo je bilo vroče, glasno in zahtevno, posamezni obrati pa so imeli svoj ritem in svoje nevarnosti.

NASLEDNJIČ: kako je bilo nekoč delati v krški Celulozi, kakšni so bili stroji, izmene, hrup in značilni vonj, ki so ga poznali skoraj vsi.

Reddit razprava, ki je razkrila staro dilemo: Kam pravzaprav sodi Krško?

Kam na izlet? Grad Rajhenburg (Brestanica, Krško)

S kolesom ob Savi: družinski izlet od Brestanice do Krškega skriva hladen predor

Objava Tovarna, ki je spremenila Krško. Zaradi Celuloze so nastajali bloki, naselja in mesto (2/5) se je pojavila na Vse za moj dan.