To sta Slovenca, ki sta v Ljubljano prinesla duh najbolj sproščenih evropskih mest

2 hours ago 17

Včasih dobiš idejo in ta ostane skrbno skrita v tvojih mislih. Do konca življenja se sprašuješ: “Kaj pa, če?”. Včasih pa se zvezde poravnajo, vizija postane močenjša od strahu in rodi se nekaj čudovitega. Maja in Luka sta idejo iz svojih sanj povedala na glas, verjela vanjo, jo uresničila in Ljubljana je bogatejša za izkušnjo, ki je morda nikoli ne bi bilo. Če Maja ne bi spoznala Luka, če bi prevladal razum pred srcem, če ne bi doživela Portugalske, če ne bi nikoli šla na Koh Chang, če, če, če, … Že zaradi vseh teh če-jev smo jima dolžni dati priložnost in spoznati njun svet.

Kako bi se predstavila vsem, ki vaju še ne poznajo?

Sva Maja in Luka, poročen par iz Ljubljane. No, Maja je iz Ljubljane, Luka se je preselil iz Mozirja, ko je spoznal Majo.

V zadnjem letu sta oba pustila službi in se odpravila svojim sanjam naproti.

Drži. Podatek postane res še toliko bolj zanimiv, ko se razgovoriva o najinih preteklih službah. Luka je strojnik, Maja magistra farmacije. Predvsem v Majinem primeru se dvignejo obrvi. Stabilna zaposlitev, s solidno finančno konstrukcijo – zakaj bi to zamenjal za vodenje lokala? Luka je delal v podjetju, kjer brizgajo plastiko za male gospodinjske aparate. Tudi kar zanimiva menjava.

Kako težko je bilo sprejeti tako odločitev in jo tudi uresničiti?

Midva sva se o menjavi kariere najprej samo hecala. Tako, med nama. Potem pa ti vesolje pošlje nekaj signalov. Prvi signal je bil ta, da se je poslovni prostor, ki sva ga vedno skrivaj gledala kar naenkrat spraznil. Pa sva šla v akcijo iskanja lastnika. Da vidiva kakšne so najine možnost. Izkazalo se je, da so možnosti dobre – se pravi, signal št. 2 sprejet. V kratkem času se je toliko pikic povezalo, da enostavno tega nisva mogla spregledati. Nato sva naredila načrt in ga na zadnjem potovanju na Tajsko (to je bilo konec oktobra/novembra) zelo natačno opredelila. Takoj ob vrnitvi domov sva ga začela realizirati. Še danes se hecam, da so me v službi odlično dobro natrenirali. Tam sem zelo veliko planirala in implementirala.

Od kje ideja za LJuba?

Rada potujeva. Sama in kot družina. V enem obdobju sva poleti izredno veliko vikendov preživela v Benetkah. Tam imava “svoj lokal”, malo stran od turistov. Zaljubila sva se v vajb, ponudbo, idejo, sproščenost in pa cene. Normalne, prijazne cene. Hitro nama je postalo jasno, da takšne ponudbe v Ljubljani še ni. Sanje so se pričele točno tam. V od sonca pregretih Benetkah s cicchettijem v eni roki in proseccom ter pivom v drugi. Konkretno pa sva se ime LJubo spomnila na Tajskem. Ko smo se prestavili na umirjen Koh Chang, ob morje, po nekaj pijačah in brainstormingu. Hči je bila zelo navdušena nad idejo in tako je padla končna odločitev.

Kaj je LJubo?

LJubo je ideja. Prostor. Da se lahko v Ljubljani spontano usedeš, nekaj pikneš in spiješ ter greš naprej. Da stojiš s kozarcem v roki, kot npr. v Parizu, Milanu, Rimu, skoraj na cesti, klepetaš s prijatelji, mimoidočimi, srečuješ znance, sorodnike… ob tem nekaj prigrizneš in naročiš novo rundo. To je neki ljubljanski dolce far niente.

Kaj bo LJubo prinesel Ljubljani?

Cicchettije. Ljubljančanom prijazne cene. Dobro družbo. Spontanost.

Kje sta črpala navdih za ponudbo?

Rada jeva (sploh Luka), kombinirava okuse. Dejansko je ponudba vse tisto, kar se nama dopade. Kar sva testirala doma in ponudila prijateljem. Cicchettiji so prav beneškega izvora in nekaj navdiha sva pobrala tam. Je pa bilo seveda ponudbo potrebno prilagoditi domačem okolju in pa tudi zakonodaji (npr. dejstvu, da je to bar in okrepčevalnica ter da nimava prave kuhinje). Sicer pa sva v teh nekaj dnevih odprtja pobrala tudi povratna mnenja strank, razmišljava kako razširiti ponudbo in poskrbeti npr. tudi za vegane, osebe, ki ne jedo glutena in podobno.

Smiselno je omeniti tudi ponudbo konzervirane morske hrane, ki nama jo dostavijo direktno iz Lizbone. Na Portugalskem je konzervirana morska hrana zelo zasidrana v življenja lokalcev. Trgovine z izključno konzervami so v Lizboni in širom Portugalske zelo pogoste, krasno barvite in lepo urejene. Pri nas (še) nimamo teh navad, čeprav nekaj lokalov po najinem vedenju že ponuja konzerve. LJubo je v Ljubljano pripeljal mali košček običajev drugih krajev.

Sta velika kulinarična navdušenca? Najljubša pijača? Najljubša hrana?

Sva navdušenca, kako velika, je stvar debate. Luka se zelo dobro znajde v kuhinji tudi sicer, Maja bolj, ko je treba nahraniti otroke, velikokrat pa samo opazuje Luko, ko kuha. Najljubša pijačo nama diktirata razpoloženje in letni čas. Sicer pa Luka rad pije pivo, Maja pa whisky sour. Glede najljubše hrane je pri Maji zelo preprosto. Sushi in sladoled. Vedno in povsod. Luka pa pravi, da je njegova najljubša hrana “dobra hrana”.

Kako težko je v centru Ljubljane odpreti lokal?

Tudi to je stvar debate. Kaj je za koga težko. Verjetno je lažje, če imaš izdelano idejo. Lokacija je pomembna, predvsem pa, kako priti do želene lokacije in z idejo prepričati nekoga, da ravno tebi odda prostor. Pri naju so se res vse zvezde postavile na svoje mesto.

Nujno moram pohvaliti administrativni del odpiranja lokala. Iz najine izkušnje lahko rečem, da delamo krivico javni upravi. Vse je šlo tekoče, hitro, gladko. Cel kup ljudi je vpleten v izvedbo od A do Ž in na vsakem koraku so bili pripravljeni pomagati. Marsikaj (če ne celo vse) gre elektronsko, kjer nisi prepričan, če delaš prav, pokličeš in dobiš na drugi strani osebo, ki ti ponudi rešitev. Težko rečem, ali je to standard, je pa definitivno bil standard pri nama.

Vajinih 5 najljubših kotičkov v Ljubljani.

Kolibri, Vinoteka Movia, Ondori, Cafetino in Centralna tržnica, predvsem ob sobotah. In ne moreva mimo najinega LJubota.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Za začetek obstati, navaditi lokalce in celotno Slovenijo na najino ponudbo. Trenutno nisva še na ravni, da bi razmišljala o širitvi, vendar zakaj pa ne? Vse v vsem bi si želela, da bi rekli gremo v LJubota. Kjer je dober vajb, prijazna postrežba in kvalitetna ponudba.