To so ključna poteze pokojnega papeža: “Reformirati Rim je kot čistiti egipčansko sfingo z zobno ščetko”

Papež je večkrat obiskal migrantske centre, vključno z nepozabnim obiskom na otoku Lampedusa julija 2013, kjer je obsodil “globalizacijo brezbrižnosti”.

RIM – Papež Frančišek, ki je bil izvoljen za 266. poglavarja Katoliške cerkve 13. marca 2013, je v svojem pontifikatu zaznamoval svetovno skupnost z vrsto izstopajočih dejanj, misli in simbolnih korakov, ki so močno presegli cerkvene zidove. Njegovo papeževanje je bilo od začetka napovedano kot nekaj drugačnega. Že z izbiro imena Frančišek, po skromnem svetniku iz Assisija, je pokazal, da bo njegov pontifikat usmerjen k preprostosti, revnim in ekološki zavesti. V tem članku bomo osvetlili deset ključnih trenutkov in misli, ki so zaznamovali njegovo službo, ter pojasnili, zakaj so bili tako posebni in kakšen vpliv so imeli na svet.

Eden izmed najprepoznavnejših trenutkov je bila objava okrožnice Laudato si’ leta 2015, kjer je papež Frančišek pozval k “celostni ekologiji”. Ta dokument ni bil le cerkveni poziv, temveč globalna izjava o podnebni krizi, izčrpavanju naravnih virov, onesnaženju in družbeni neenakosti. Okrožnica je prvič tako celovito povezala okoljsko vprašanje z vprašanjem družbene pravičnosti in izključenosti. Frančišek je poudaril, da je “skrb za skupni dom” moralna dolžnost vsakega človeka, ne glede na vero. Dokument je sprožil val odzivov tudi zunaj katoliških krogov – znanstveniki, nevladne organizacije in številni svetovni voditelji so papeževo sporočilo sprejeli kot glas moralne avtoritete v času ekološke krize.

Poleg okoljskih tem je Frančišek močno zaznamoval Cerkev tudi s svojim socialnim naukom. Eden ključnih primerov je njegov poziv k sprejemanju migrantov. Papež je večkrat obiskal migrantske centre, vključno z nepozabnim obiskom na otoku Lampedusa julija 2013, kjer je obsodil “globalizacijo brezbrižnosti”. Tam je govoril o tragičnih smrtih beguncev v Sredozemskem morju in pozval Evropo k odgovornemu ravnanju. S svojo gesto metanja rož v morje v spomin na utopljene migrante je ustvaril enega najbolj simbolnih trenutkov sodobne Cerkve, ki je svetu sporočal: vsak človek ima dostojanstvo.

Tretji ključni trenutek papeževega pontifikata je bila sinoda o Amazoniji leta 2019, ki ni samo odprla vprašanj o vlogi Cerkve v oddaljenih regijah, temveč tudi sprožila pogovore o možnostih reform glede celibata, ženske službe in večje inkulturacije. Čeprav je Frančišek ostal previden pri uvedbi večjih strukturnih sprememb, je pokazal, da želi Cerkev približati ljudem tam, kjer živijo, ne da bi zahtevala, da vse poteka izključno po evropskih modelih. Sinoda je predstavljala tudi simbolni premik: Vatikan je prvič resno poslušal glasove ljudstev z roba globalnega sistema.

Zelo pomemben mejnik v njegovem pontifikatu je bil tudi proces sinodalnosti, ki ga je uradno sprožil leta 2021. Gre za dolgoročen projekt, s katerim želi Frančišek spremeniti način vodenja Cerkve – od hierarhičnega modela proti bolj poslušalski in vključujoči Cerkvi. Povabil je vse vernike, ne le škofe, k razmišljanju o tem, kaj pomeni Cerkev in kako naj deluje. To je bil prelomen trenutek, saj je sinoda prvič vključila tako širok spekter vernikov, vključno z ženskami, mladimi, LGBTQ osebami in izključenimi skupinami. Čeprav so odzivi mešani, mnogi ta proces razumejo kot znamenje nove, bolj odprte Cerkve.

Papež Frančišek je bil tudi prvi papež, ki je obiskal Arabski polotok. Leta 2019 je v Abu Dhabiju podpisal dokument o človeškem bratstvu skupaj z velikim imamom Al-Azharja, kar je pomenilo zgodovinsko gesto medverskega sodelovanja. Sporočilo dokumenta, ki poziva k miru, razumevanju in zavračanju nasilja v imenu religije, je bil prepoznan kot pomemben prispevek h gradnji mostov v času verskih in kulturnih napetosti. S tem je papež postavil religije ne kot vire konflikta, temveč kot akterje miru.

Ena njegovih najbolj človeških in ganljivih gest se je zgodila sredi pandemije leta 2020, ko je popolnoma sam stopil na prazni Trg svetega Petra in vodil molitev Urbi et Orbi. Tisti večer v dežju je postal svetovni simbol upanja. Papež, brez množic, a v imenu vseh, je prosil Boga za konec pandemije in solidarnost med ljudmi. To ni bila le verska slovesnost, temveč dramatičen prikaz svetovne skupnosti v tišini in bolečini, ki je presegel religiozne meje in združil človeštvo v občutku skupne krhkosti.

Frančišek je v svojem pontifikatu večkrat pokazal, da si želi odprtega in spoštljivega odnosa do LGBTQ skupnosti. Čeprav uradna doktrina Cerkve glede istospolnih zvez ostaja nespremenjena, so njegove izjave, kot je “Kdo sem jaz, da sodim?”, povzročile velik premik v tonu. Odprtost, s katero je pozival, naj Cerkev ne zapira vrat, ampak posluša, je odprla prostor za pogovor, ki je bil prej nepredstavljiv. Ta sprememba drže, čeprav še ne doktrine, je mnogim vernikom dala občutek sprejetosti.

Zelo pomemben vpliv je imel tudi njegov odnos do vatikanske kurije. Z reformo rimske kurije, uveljavljeno z dokumentom Praedicate Evangelium leta 2022, je papež začel proces poenostavljanja in preoblikovanja vatikanskih struktur. Nova ureditev naj bi bila bolj v službi evangelizacije, z večjo vključenostjo laikov in z večjo preglednostjo. Reforma ni bila popolna, a je pokazala pripravljenost na konkretne spremembe.

Nenazadnje ne moremo mimo njegovega odpovedovanja “monarhični” drži papeštva. Že od začetka je zavrnil bogata papeška stanovanja, raje živi v skromni hiši sv. Marte. Njegov slog komuniciranja je neformalen, oseben, dostikrat neposreden. V mnogih gestah, kot so osebni telefonski klici vernikom, obisk zaporov, umivanje nog beguncem ali srečanja z odvisniki, se razodeva papež, ki evangelij živi z dejanji. Takšna bližina je sprožila občutek, da je Cerkev spet blizu človeku.

Vse te poteze, dokumenti in simbolne geste sestavljajo mozaik papeštva, ki je prelomno in zgodovinsko. Frančišek ni le reformator institucije, temveč predvsem reformator duha. Njegov vpliv ni v tem, da je spremenil vse zakone ali doktrine, temveč v tem, da je premaknil zavedanje – kako naj Cerkev diha, govori in živi v sodobnem svetu. S tem je usmeril Katoliško cerkev na pot, ki ni nujno lahka, a je bolj usklajena z evangelijem kot z močjo. To pa je morda njegov največji dosežek.

Bil je papež reformator

Da, papeža Frančiška so pogosto imenovali »reformator«, kar odraža njegov pristop k prenovi Katoliške cerkve. Tako so ga označevali številni mediji in komentatorji, ki so poudarjali njegovo prizadevanje za spremembe v cerkveni strukturi in praksi. Na primer, britanski časnik The Guardian je v naslovu članka zapisal: »Papež Frančišek: outsider, katerega reformna misija ga je naredila za zaveznika progresivcev«

Poleg tega je ameriški časnik USA Today v objavi na družbenem omrežju Facebook papeža Frančiška opisal kot »skromnega reformatorja, ki je skušal narediti Katoliško cerkev bolj vključujočo, kar je povzročilo neodobravanje nekaterih konservativcev«.

Papež Frančišek sam se je zavedal izzivov reformiranja Cerkve. V enem izmed svojih govorov je dejal: »Reformirati Rim je kot čistiti egipčansko sfingo z zobno ščetko« ​, kar ponazarja težavnost in počasnost procesa sprememb v tako veliki in starodavni instituciji.​

Ti primeri kažejo, da je bil papež Frančišek pogosto označen kot reformator zaradi svojih prizadevanj za prenovo in odprtost Cerkve, čeprav je sam opozarjal na kompleksnost in odpor, s katerim se je pri tem soočal.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: www

The post To so ključna poteze pokojnega papeža: “Reformirati Rim je kot čistiti egipčansko sfingo z zobno ščetko” first appeared on NaDlani.si.