To je zvok, ob katerem se vsak Slovenec nasmehne

Nekateri zvoki so tako globoko vtisnjeni v naš spomin, da zadošča že prvih nekaj tonov, pa se nasmehnemo, postanemo mehkejši in se za trenutek vrnemo v preteklost. Med njimi je eden, ki povezuje generacije, vabi k plesu in predrami nekaj pristno slovenskega – zvok harmonike, ki zaigra Na Golici.

Pesem, ki je postala simbol veselja

Na Golici ni le melodija, temveč simbol. Začne se z nežnim uvodom trobente in nato prevzame oder harmonika. Tisti, ki slišijo prve tone, pogosto že v mislih nadaljujejo refren, drugi se zasmejejo, tretji zaploskajo. Redko katera skladba ima takšen vpliv na Slovence, saj prebuja občutke domačnosti, sreče in pripadnosti.

Pesem je leta 1954 napisal Slavko Avsenik, skupaj z bratom Vilkom, in hitro postala ena najbolj prepoznavnih melodij v Evropi. Po ocenah jo je slišalo več sto milijonov ljudi, a v Sloveniji ima poseben pomen – povezuje preteklost, sedanjost in vse generacije, ki so ob njej plesale ali peli.

“Na Golici ni le pesem, je občutek, da je svet spet preprost,” so zapisali ob obletnici Avsenikove glasbe.

Narcise na Golici, Foto: Pika Žvan

Zakaj se Golice nikoli ne naveličamo?

Ko se glasbeni trendi menjajo iz dneva v dan, je Na Golici nekaj stalnega. Morda zato, ker ne išče pozornosti, ampak jo naravno pritegne. Zvok harmonike in trobente se zlije v melodijo, ki deluje znano že po nekaj sekundah.

Raziskave o vplivu glasbe na čustva kažejo, da ljudje močneje reagiramo na pesmi, ki jih povezujemo s pozitivnimi spomini. Za mnoge Slovence je Na Golici prav to – spomin na veselice, poletne večere, domače praznike ali trenutke, ko se je družina zbrala okrog radia.

Ta skladba ne govori o ljubezni, ne o žalosti, temveč o čisti radosti življenja. Njena moč je v preprostosti.

Zvok, ki povezuje generacije

Redko katera pesem ima tako dolgo življenje kot Na Golici. Predvajajo jo godbe, harmonikarji, radijske postaje, celo športni klubi jo uporabijo, kadar želijo vzbuditi občutek ponosa in veselja. Na porokah jo poznajo vsi, na gasilskih veselicah jo zaigrajo ob pravem trenutku, in tudi mlajši, ki morda ne znajo vseh besed, vedo, kdaj zaploskati.

V tem je njena čarobnost – preprosta, a nepogrešljiva. Z leti ni izgubila svoje moči, nasprotno, postala je del identitete. Tisti, ki živijo v tujini, pogosto pravijo, da jih ob zvoku Na Golici “zvije v želodcu” – od nostalgije in ponosa hkrati.

Kako je nastala pesem Na Golici?

Zgodba o nastanku pesmi je prav tako zanimiva kot njena melodija. Slavko Avsenik jo je napisal navdihnjen z lepoto gorskega travnika nad Jesenicami, kjer stoji planina Golica. Tja je pogosto zahajal in jo opisoval kot kraj, kjer “vetrič igra melodijo, ki jo le srce razume”.

Sprva so skladbo igrali le lokalno, a ko je prišla do radijskih urednikov v Ljubljani, so jo poslali tudi v tujino. Tam je hitro postala uspešnica. Avsenikovi so jo igrali po vsej Evropi, Nemčiji in Avstriji, kjer so jo ljudje sprejeli z navdušenjem. Kmalu je postala najbolj predvajana narodnozabavna skladba vseh časov.

Zakaj se Slovenci ob njej vedno nasmehnemo

Vsak narod ima pesem, ki ga združuje. Slovenci imamo Na Golici. Ob njej ni pomembno, od kod prihajamo ali koliko smo stari. Dovolj je nekaj taktov, da se obrazi razjasnijo. Pesem nas opominja na domačnost, skromnost in veselje, ki ga znamo najti v preprostih trenutkih.

Tudi tisti, ki se sicer ne navdušujejo nad narodno glasbo, priznajo, da se ob tej melodiji preprosto ne da ostati resen. V njej je nekaj nalezljivega, nekaj, kar preseže besede.

Golica je kraj, ki je postal legenda

Planina Golica, po kateri je pesem dobila ime, leži nad Jesenicami in vsako pomlad oživi s tisoči belih narcis. Ob lepem vremenu se vidi vse do Triglava in daleč proti Avstriji. Prav to podobo – travnike, cvetje, sonce – je Slavko Avsenik ujel v glasbo.

Danes tja prihajajo pohodniki, turisti in ljubitelji glasbe. Mnogi prinesejo s sabo harmoniko ali prenosni zvočnik in zaigrajo nekaj taktov Na Golici. Ko se melodija razlije čez pobočje, se v zraku začuti nekaj posebnega – kot da se kraj in pesem še vedno pogovarjata.

Pesem, ki je postala del našega vsakdana

Na Golici ni le spomin, ampak del vsakdanjega življenja. Sliši se na radijih, v reklamah, na športnih prireditvah in praznovanjih. V tujini jo pogosto povezujejo s Slovenijo, tako kot Italijane z O sole mio ali Avstrijce z valčki.

To ni le skladba, temveč simbol naroda, ki zna praznovati, deliti in se veseliti. V njej ni melanholije, ampak čista energija, ki se prenaša z generacije na generacijo.

“Ko igra Na Golici, se zdi, da se vse težave za trenutek ustavijo,” je zapisal eden izmed oboževalcev Avsenikov.

Zvok, ki nikoli ne utihne

Tudi desetletja po tem, ko je bila napisana, pesem Na Golici še vedno živi. Prepeva se, predeluje, prireja in reinterpretira. A bistvo ostaja isto – veselje, ritem, smeh in ponos. Slovenci imamo veliko razlogov za skrb in resnost, a ko se oglasi ta melodija, spet postanemo lahkotni. To je tisti zvok, ki nas spomni, kdo smo.

Ko se Avsenik poveže z modernejšim ritmom in – sreča bobne

Avsenikova zapuščina v Stožicah: Sašo Avsenik pripravlja zgodovinski koncert

Ansambel Saša Avsenika in Julijske Alpe

Objava To je zvok, ob katerem se vsak Slovenec nasmehne se je pojavila na Vse za moj dan.