To je naša Slovenija, na Facebooku pa zapis: starša morata plačati davek državi, da “odkupita” svoje lastno premoženje, ki sta ga nekoč dala sinu, po njegovi smrti pa ga ponovno dedujeta?!

Dedovanje po otroku sodi v drugi dedni red, kar pomeni obdavčitev, čeprav življenjska situacija očitno kaže nekaj povsem drugega. Poleg tega jima nihče v postopku pred 25 leti ni pojasnil, da bi se izročilna pogodba lahko obrnila proti njima.

LJUBLJANA – “Pred smrtjo se posvetuj s FURS-om … Tale zapis z za koga morda čisto preveč morbidnim naslovom pišem zato, ker mi je uslužbenka na FURS-u dejala, da zgodba, ki jo doživljata moja starša, v Sloveniji še zdaleč ni osamljen primer. Moj oče in mama sta l. 1998 vse svoje premičnine in nepremičnine (kmetijske stroje itd.) dala prepisati na svojega sina, mojega brata. V izročilni pogodbi je pisalo, da je v zameno za slednje dolžan skrbeti za njiju na stara leta oz. v primeru bolezni, kar je do svoje nepričakovane smrti decembra l. 2023 tudi počel. A ker moj brat ni imel svoje družine ter posledično tudi dedičev ne, sta starša sredi lanskega leta na osnovi zapuščinske razprave vse bratovo (in po večini nekdaj njuno) premoženje spet prepisala nase. In ko smo proti koncu lanskega leta naivno mislili, da je “ta narhujše” obdobje za nami, je iz FURS-a prispelo priporočeno pismo, v njem pa podatki o predvideni odmeri davka na dediščino. Niti jaz, še manj pa starša, nismo bili pozorni na to, da dedovanje staršev po otroku sodi v drugi dedni red, kar prinese od 5 do 14-odstotno obdavčitev celotnega premoženja. Doletelo nas je kot strela z jasnega, nas vse po vrsti ujelo nepripravljene. Šok ob pogledu na znesek je bil tolikšen, da so mi za par dni dobesedno zablokirali možgani, za psihično že tako povsem razrvana starša pa sem se resnično bala, kako bosta vse skupaj prenesla,” se glasi uvod v zgodbo na Facebook.

Prijazna uslužbenka na FURS-u

“Ko sem nekoliko prišla k sebi, sem šla v akcijo – telefonski pogovori, kup poslane e-pošte, brskanje po spletu, posvet pri odvetnici, še do župana sem stopila. Daleč največ in najbolj koristnih informacij mi je dala resnično prijazna zaposlena na FURS-u, ki je vodila naš primer. Preprosto in enostavno mi je razložila pasti davka na dediščino, pojasnila s čim bi v našem primeru lahko vsaj malo znižali davčno osnovo. Sicer pa so bili vsi sogovorniki po vrsti enotni: »Davek bo potrebno plačati. Sicer sledi rubež ali v skrajnem primeru celo deložacija.« Večina izmed njih je nejeverno dodala še: »Ja, a vas notarka, ko ste pred več kot četrt stoletja sklepali pogodbo, ni opozorila na to? A na sodišču v času zapuščinske niso omenili davka na dediščino?« Ne, vsi so o slednjem “pozabili” spregovoriti in v času sklepanja pogodbe res ni nihče razmišljal o tem, da bi brat lahko umrl prej kot starša in da za njim ne bo potomcev,” nadaljuje, potem pa razkrije.

Davek odmerjen

“Kakorkoli že – davek na dediščino je bil dokončno odmerjen in na FURS sem poslala prošnjo za vsaj delni odpis davka. Priložila sem cel kup potrdil o zdravstvenem stanju mame in očeta, o njuni invalidnosti in nezmožnosti skrbeti zase, najnižji možni invalidski pokojnini – vse zaman. Na koncu sem dosegla vsaj to, da starša sedaj davek skupaj z obrestmi odplačujeta v 24 obrokih. To, da gre za mesečni obrok vsa mamina in še del očetove pokojnine, ne zanima nikogar. Pa saj, čisto iskreno, finančno bomo nekako že zmogli. Bolj me boli pogled na očetovo sklonjeno glavo in tresoče roke, ko mi reče: »Poglej, s tem rokam sem bajto zidau in zakaj jo moram zdej od države odkupvat?« Ali pa, ko me vidno razburjena mama vedno znova sprašuje: »Pa dej ti men razlož, kako je lahk obdavčen to, kar sva midva Stanitu dala prepisat? Saj ni on kupu teh njiv, pa travnkov, pa traktorja.« Bolj pametnega odgovora kot to, da imamo pač takšno zakonodajo, ne znam podati. Kot tudi sama sebi ne znam odgovoriti, kako je možno, da je FURS isto premoženje v istem času ocenil 2,34-krat višje kot sodišče, čeprav gre v obeh primerih za državni organ. Ali kako je npr. prastari traktor Ursus, ki po vseh karakteristikah veliko bolj sodi v muzej kot na njivo, lahko v očeh davčnih organov vreden 7 tisoč EUR. In tako v nedogled. Žal je v tem trenutku največ, kar lahko naredim, da pišem o tem. In opozorim, da bodimo času, ko sklepamo kakršnekoli premoženjske pogodbe, nadvse pozorni na najmanjše podrobnosti in predvidimo tudi najbolj nemogoče scenarije. Če pa čutimo, da se bliža naš čas odhoda, spraznimo svoje bančne račune, prodajmo ali podarimo svoje premičnine in nasploh naredimo vse, da na koncu ne bo imela od vsega skupaj največ koristi naša državna in lokalna oblast. Na koncu, čisto na koncu pa pričnimo graditi vizijo države Slovenije, ki bo naredila vse, da na vsakem koraku podpre svoj narod, da bomo nekoč vendarle spet živeli v sončnem raju pod okriljem očaka Triglava,” zaključi.

Togost sistema

Največji absurd v zapisu je v tem, da morata starša plačati davek državi, da bi praktično »odkupila« svoje lastno premoženje, ki sta ga nekoč ustvarila in imela v lasti, nato pa ga prepisala sinu in ga po njegovi smrti ponovno dedovala. Sistem ju obravnava, kot da sta prejela nekaj tujega, ne pa lastnega premoženja, kar ustvarja občutek dvojne obdavčitve in popolne nelogičnosti. Dedovanje po otroku sodi v drugi dedni red, kar pomeni obdavčitev, čeprav življenjska situacija očitno kaže nekaj povsem drugega. Poleg tega jima nihče v postopku pred 25 leti ni pojasnil, da bi se izročilna pogodba lahko obrnila proti njima, če bi sin umrl prej, kar predstavlja sistemsko pomanjkljivost, ki ni redkost.

Zakaj dvakrat višja cenitev?

Dodatno zmedo povzroča dejstvo, da FURS isto premoženje ovrednoti več kot dvakrat višje od sodišča, čeprav gre za dva državna organa, ki bi morala delovati usklajeno; tako lahko star traktor, ki bi komaj sodil na njivo, po njihovih merilih doseže ceno skoraj muzejske vrednosti. Posledica vsega je, da starša v poznih letih odplačujeta svoj dom, pri čemer jima mesečni obrok pobere skoraj vso pokojnino, in to v situaciji, ki nastane po osebni tragediji in težkem življenjskem obdobju. Celoten sistem deluje tako, da država edina zagotovo dobi svoj delež, medtem ko družina nosi breme; zakon ne omogoča življenjsko razumnih izjem, kot je primer, ko otrok umre pred starši, birokracija pa se izkaže za povsem neempatično. Vse skupaj se tako strne v eno najbolj bolečih ugotovitev: zakon kaznuje starša, ker sta ravnala odgovorno in dobro, ker sta želela urediti premoženje in poskrbeti za družino, a se je po tragičnem razpletu prav sistem, v katerega sta verjela, obrnil proti njima.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: FB

The post To je naša Slovenija, na Facebooku pa zapis: starša morata plačati davek državi, da “odkupita” svoje lastno premoženje, ki sta ga nekoč dala sinu, po njegovi smrti pa ga ponovno dedujeta?! first appeared on NaDlani.si.