Teža besede #2: Od nekdaj brezčasna

Besede imajo težo – po definiciji, kot nakazuje naslov naše rubrike. A arhitekti imamo še posebej radi besede z dodatno težo. Take, zveneče in doneče. Take, ki se navsezadnje podajo temu, kar razumemo kot Arhitekturo: žlahtno umetnost gradnje v prostoru in času.

Če je prostor primarni in samoumevni predmet arhitekture in njeno orodje obenem, vloga časa ni tako nedvoumna. Načeloma se arhitekti zavedamo tako zeitgeista (hiša naj izraža čas, v katerem nastaja) kot minevanja, ki je neizogibna usoda materializirane arhitekture. A pri razmišljanju in snovanju gre le redkokdo tako daleč, kot v začetku 19. stoletja angleški arhitekt in erudit sir John Soane, ki je naročil veličastno vizualizacijo svojega življenjskega projekta Angleške centralne banke (Bank of England) v fazi – ruševine (Joseph Gandy, 1830). Romantično igriva fantazija arhitekta, ki jo obiskovalec Londona lahko še danes podoživi v njegovi hiši, spremenjeni v »kabinet čudes«, se je iztekla v ironijo zgodovine: manj kot stoletje po koncu Soanovih del je bila postopna, večplastna in kompleksna – anahronistično bi lahko rekli: plečnikovska – prenova banke, ki velja za vrhunec njegovega opusa, skoraj v celoti porušena, na njenem mestu pa je bila zgrajena večnadstropna monumentalna stavba z jekleno konstrukcijo, oblečena v akademski klasicizem. Realizem finančne rasti je povozil arhitekturno romantiko.

Kot rečeno – to ni usoda, ki bi si je večina arhitektov in kronistov njihovih podvigov želela. Čeprav so ruševine od romantike dalje prostor refleksije in navdiha tudi za arhitekturne poete, je, vsaj v kontekstu zahodne civilizacije, temeljni gen (pa tudi gon) arhitekture iskanje obstojnosti, preseganje časa – trajanje. Včasih pa se celo zdi, da bi čas najraje kar izničili. Vsaj tako je slišati, ko za kakšno dobro arhitekturo rečemo, da je brezčasna.

Brezčasnost je po SSKJ neodvisnost od časa. Neodvisnost arhitekture od časa je na prvi pogled v najboljšem primeru iluzija, saj so tudi stavbe, ki so prestale viharje tisočletij, danes le odsev prvotne zamisli. O čem torej govorimo, ko arhitekturo označimo za brezčasno? Pridevnik največkrat uporabimo, ko želimo povedati, da arhitektura presega trende, da se ne bo »prehitro postarala«. Ne torej v smislu kvalitete izvedbe detajlov: v mislih imamo njeno odpornost na muhavost okusa. Brezčasnost tako ni povezana z materialno, ampak z idejno platjo arhitekture. V našem zasledovanju »od časa neodvisnega« je skrita želja po tem, da bi segli pod površje, pod obleko, in videli »tisto pravo«, avtentično stvar. Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce. Če to drži, je v jedru govorjenja o brezčasnem nekakšen popularni platonizem, in kot tak se spogleduje z duhovno razsežnostjo.

Hiter pregled skozi Gigafide, referenčnega in zelo uporabnega korpusa pisne slovenščine, pa razkrije precej bolj banalno (in materialno) plat brezčasnosti:

Sodobna, a hkrati brezčasna, privlačna in zabavna /…/  zimska moda – Umirjeno vedenje, začinjeno s kancem skrivnostnosti in brezčasno eleganco. – … kako doseči, da blagovna znamka postane brezčasna – Torbice in čevlji so vedno elegantni, brezčasni, priročni in trpežni. – Skratka, brezčasna športna avtomobilska klasika, ki zbuja veliko nostalgije in bo gotovo pritegnila precej kupcev.

Brezčasnost očitno dobro prodaja. In tako se vzvišenim aspiracijam navkljub govor o preseganju trendov nazadnje prevesi prav v to: trend.

Še en pogost način je, kako v govoru o arhitekturi preseči čas. Pravzaprav gre za svojevrstno parafrazo brezčasnosti, le da se nanaša na prostorski kontekst: zdi se, kot da hiša tu stoji že od nekdaj. Izjava praktično gledano pogosto zelo očitno ne drži – pa ne samo zato, ker je tudi na močno retuširani arhitekturni fotografiji še videti za silo zakrite sledove nedokončane zunanje ureditve. Izraz je neroden tudi zato, ker običajno nočemo reči, da hiša izgleda tako, kot bi jo zgradil naročnikov praded (če že ne anonimni antični velikaš) – čeprav je včasih tudi tovrstna mimikrija arhitekturni dosežek. Največkrat pa želimo povedati, da se je hiša resnično uspešno povezala s kontekstom (naravnim, krajinskim, urbanim, kulturnim): da tja zares sodi. Govora je torej bolj o prostoru kot času; implicira pa stališče govorca, da je trajanje dobro in zaželeno.

Naj bo tako ali drugače, času ne moremo ubežati. Jezik pa ima rad metafore – pravzaprav brez njih ne more –, občasno tudi hiperbole, kar brezčasnost navsezadnje je. In obstajajo dela, stavbe, kraji, ki si tovrstno oznako zaslužijo in prislužijo. A za to je običajno potreben čas.

Piše: Luka Jerman