Teologija niča in teologija vsega.

»Kdo bo prevzel spletno dežurstvo na velikonočni ponedeljek?« »Lahko jaz, če je treba, sicer bi imel praznično kosilo.« »Ne bo problem, potrebujemo nekoga predvsem za primer, da se zgodi kaj resnega.«

In se je zgodilo. Ob 10.05 sem prejel prvo sporočilo o papeževi smrti v eni od neštetih klepetalnic na Whatsappu. Na praznični dan sem seveda spal dlje in se zbudil nekaj minut pred tem sporočilom. Takoj sem se posadil s službenim Macom v kuhinjo in objavil prvo novico. Potem so se začela vrstiti sporočila z vseh strani in telefonski klici, kako in kaj.

Prvo, drugo, tretjo in zadnjo kavo sem spil pred računalnikom. Kosilo je seveda odpadlo, za tolažbo sem okoli 16. ure dobil tupperware z dvojno porcijo. Kljub vsemu nisem čutil jeze. Malo nejevolje, ampak, konec koncev, to je bila usoda. Pred dvanajstimi leti sem bil s svojim razredom in paralelko na Petrovem trgu ob Frančiškovi umestitvi, edino pravilno je bilo, da ga kot dežuren na spletu Primorskega dnevnika spremim na zadnjo pot.

Tudi takrat je svoje odigralo naključje. V šestem razredu gredo dijakinje in dijaki celovške Slovenske gimnazije, ki obiskujejo verouk, na izlet v Rim. Ta je bil že dorečen, ko je Benedikt odstopil. Ko pa so kardinali izvolili Franciška teden pred izletom, smo pomislili, »mar bomo res v Rimu ob njegovi prvi maši?«. Zgodilo se je ravno to. Preko cerkvenih navez nam je veroučitelj Hanzej Rosenzopf organiziral mesto v enem od najboljših sektorjev, za predsedniki in premierji. O tistem dnevu se spomnim predvsem zastav - v mojem spominu prevladujejo libanonske. Po koncu obreda me je ustavila kanadska televizijska postaja, kateri sem izrazil veselje nad Frančiškovo izvolitvijo. Tega sicer nisem znal dobro razložiti, ponavljal sem le, da se bo nekaj spremenilo in da bo Cerkev verjetno bližja ljudem. Potem smo se sprehodili proti podzemni železnici in srečali filipinskega kardinala Luisa Antonia Tagleja. Med ekskurzijo smo na dvorišču bazilike svetega Petra spoznali tudi dunajskega nadškofa in večnega "papabileja" Christopha Schönborna. Poklepetali smo med drugim o tem, kako smo se pripeljali v Rim, ko nam je rekel: "Tudi jaz sem prišel z nočnim vlakom, saj nam je novi papež položil na srce, naj bomo prijaznejši do okolja." Takrat sem začel dojemati, da se nekaj spreminja, če je celo takšen kardinal začel resno govoriti o okolju.

Frančišek ni bil prvi mirovniški papež, niti ni bil prvi Petrov naslednik, ki se je ukvarjal z okoljem. Bil pa je prvi papež, ki se je s temi temami ukvarjal v digitalni dobi in tako dosegel na milijone več ljudi kot vsi njegovi pred hodniki skupaj. Modernost mu je tudi omogočila pastoralna potovanja, ki so jih njegovi predhodniki lahko le sanjali, zaradi infrastrukturnih in političnih omejitev.

Nekaj let kasneje sem se ukvarjal s papeževim delom tudi iz znanstvene perspektive. Moja magistrska smer v Bologni je predvidevala delavnice, izbral sem seveda najbolj čudne. Ob petkih zjutraj sem se v drugem letniku srečeval s sociologom Riccardom Prandinijem, s katerim sva, večinoma sama, diskutirala o vsem mogočem, v glav nem pa o »teologiji niča«. Zaradi mojih zanimanj mi je predlagal, naj preučim v luči trajnostnega razvoja Frančiškovo encikliko Laudato si (Bodi hvaljen), ki je kot še noben cerkveni dokument dotlej obravnavala zaščito »moje« Amazonije in vlogo amazonskih Indijancev, domorodcev. S Prandinijem sva razpravljala tudi o muslimanom prijaznih tortelinih bolonjskega nadškofa, kardinala Mattea Zuppija (ki jih je zelo »vzljubil« minister Matteo Salvini).

Kaj bo ostalo za Frančiškom? Ni dveh papežev, ki bi bila enaka. Frančiškov naslednik ne bo drugi Francišek. Veličina pokojnega papeža je bila predvsem v tem, da ni bil le papež. Ostal je človek, kar je bila njegova moč in njegova šibkost. Soočati se je moral s totalitarnim sistemom, ki lahko prebavi le omejeno število sprememb. Neumestne so torej po moji oceni kritike tistih, ki so od Frančiška pričakovali revolucije. Te niso bile možne. Njegovo, do neke mere vsekakor revolucionarno ravnanje pa moramo umestiti v kontekst Cerkve, kjer prevladujeta molk in status quo.

Za Frančiškom bodo ostale enciklike. Ostala bo Cerkev, ki je za obdobje dvanajstih let in v določeni meri znova gojila svoj core business, bistveno »dejavnost« - popolno ljubezen do sočloveka. Cerkev, ki je skušala biti most in graditi mostove. Pa če naslednik na Petrovem stolu ne bo pastoralni vodja v Frančiškovem slogu, naj bo vsaj diplomat.