Televizijcu Boštjanu Rometu v slovo

Pred dobrim tednom smo se poslovili od Izlačana Boštjana Rometa, enega najbolj prepoznavnih televizijskih snemalcev in montažerjev iz Zasavja, od koder tudi sam prihajam. Bil je edinstven, bil je raziskovalec, bil je človek z veliko začetnico. Nikoli nisem pomislil, da bo prišlo slovo, da bom o njem zapisal besede slovesa. O slovesu nisva nikoli govorila. Govorila sva o povsem drugih stvareh, o življenju, o snemanjih, zgodbah povezanih z njimi, o tehniki, o novostih in o skupnih prijateljih, tudi o tistih, ki so že odšli tja, kjer je zdaj Boštjan. Pogosto sva govorila tudi o njegovi sladkorni, ki je njemu, tako kot članom njegove družine, zaznamovala življenje in ga njemu, žal, na koncu tudi precej skrajšala.

Tisti, ki smo z njim delali, prijateljevali smo vedeli, da v njegovi družbi ni nikoli dolgočasno. Le redko je bil nejevoljen ali slabe volje. Če že, smo vedeli, da je zadaj ta nadležni „cuker“, kot je pogosto rekel svoji sladkorni. Srečanja z njim so bila najpogosteje obogatena s smehom in vedno ob kovanju novih in novih načrtov, kaj bi bilo dobro še posneti, s kom opraviti intervju, kako izboljšati snemalno tehniko. O tehniki nisem nikoli imel veliko znanja, tu rečemo, da nisem imel pojma. Marsikaj pa sem vedel o snemanjih intervjujev, reportaž, dokumentarcev, razporejanju zaposlenih in zunanjih sodelavcev, kar je bil vsa leta mojega urednikovanja na lokalni televiziji ETV tudi Boštjan. Tehniko sem prepuščal njemu in drugim, ki so o tem vedeli veliko. Veliko oddaj sva posnela skupaj. On mnogo več, ker je bil zraven že pri nekdanji trboveljski televiziji Kanal 10, pa pri prvi izlaški televiziji ETV, in potem, ko se je združila s trboveljsko in je postala TV Center. Zraven je bil tudi, ko se je ETV v Kisovcu v prostorih podjetja EVJ Elektroprom ponovno rodila. Štirinajst let mojega urednikovanja na ETV sva se dodobra spoznala in postala prijatelja. Nisva bila le sodelavca. Kadarkoli sem Boštjana poklical, ko sem potrebovali snemalca, ali nekoga, ki bo predvajal naš dnevni program, montiral posneto, koga kaj naučil, mu bil mentor, ni nikoli, ampak res nikoli rekel ne. Vedno je bil za stvar. Vem, da ne zaradi denarja, ki ga mimogrede na lokalnih televizijah, ki delo jemljejo resno in niso podaljšek lokalne politike, ni bilo nikoli veliko. Zraven je bil, ker je to delo neizmerno ljubil. Ker je bilo televizijsko ustvarjanje del njega.

Boštjan Rome. Vir slike: družinski arhiv.

Štiri svoje drage sodelavce z ETV sem, smo izgubili, nekdanjega urednika Jureta Nagodeta, misijonarja Janka Slabeta, s katerim je Boštjan posnel kar nekaj terenskih oddaj Duhovna misel, snemalca in montažerja Romana Špileka in zdaj žal še Boštjana.

V nadaljevanju bom opisal nekatera skupna snemanja in dodal nekaj spominov njegovih in mojih nekdanjih sodelavcev z ETV. Še danes se spominjam njegovih kaskaderskih snemanj teka in kolesarstva (tudi Primoža Rogliča sva tako posnela, ko je kolesaril na Zasavsko Sveto goro), ko je snemal kar iz prtljažnika avtomobila. Ker sem kdaj prej in kasneje tudi sam, vem, kako to je. V globokem spominu pa so mi ostale zadeve povezane z njegovo sladkorno boleznijo. Kar naprej si je meril krvni sladkor, ali pa so to delo opravljale aparature. Ne vem sicer kakšne, ampak Boštjan jih je poznal v „piko“, kot tu rečemo. A se nama je vseeno kdaj zgodilo, da sva morala zaradi bolezni, njegovega cukra, kdaj namesto na snemanje najprej obiskati kakšno zdravstveno ustanovo, da so mu pomagali. Kdo drug bi po posegu šel domov, on pa ne, on je želel oditi nazaj na snemanje. Včasih me je kdo od sodelavcev poklical, da se njegov snemalec Boštjan čudno obnaša, kot da bi bil vinjen. Vedel sem, da ni vinjen, on ni nikoli pil alkohola, vedel sem, da mu je še enkrat več padel krvni sladkor. Ponavadi sem poklical njegovo ženo Natjo ali reševalno ekipo, včasih sem ga v bolnico zapeljal sam. Spet kdaj drugič me je kakšen občan poklical, da moj, naš snemalec (vsi so ga poznali) leži kje na kakšni klopci v parku in čudno govori. Vedel sem, da je spet kriv sladkor in da je padel v tako imenovano „hipo“, kot je on poimenoval hipoglikemijo.  

Spomnim se tudi, ko sem prišel po njega domov (čakalo naju je snemanje) in avto ustavil čez cesto. Pridružil se mi je v avtu, čez cesto pa je stekel njegov hišni ljubljenček kuža. V nepravem času, ravno, ko je mimo pripeljal tovornjak in ga povozil. Do smrti. Kako mi je bilo tega žal, težko povem, vem pa, da je bilo Boštjanu še mnogo huje. Psi so bili vedno ena od njegovih velikih ljubezni.

Del njegovega življenja so bili tudi radioamaterji. S klicnim znakom S54SB je bil srce radioamaterske skupnosti v Zasavju. Bil je odličen sogovornik na frekvencah, tehnično izjemno podkovan ter vedno pripravljen pomagati. Med drugim je omogočil vključitev lokalnega repetitorja v svetovno omrežje Echolink. Med prvimi se je posvetil digitalnim tehnologijam, kot je Digitalni radijski komunikacijski standard. Zadnje radijske zveze je vzpostavil le nekaj dni pred usodnim dnem, ko je žal zmagala bolezen.

A najbolj mehko in toplo plat njegovega srca smo vsi, predvsem pa vsi člani družine spoznali, ko je postal dedek. Vnuka Matic in Neža sta bila njegov svet.

Boštjan Rome z vnukoma. Vir slike: družinski arhiv.

Boštjan ni bil popoln. Kdo pa je? Bil je glasen, temperamenten, trmast. A bil je zvest. Topel. Pristen. Vedno tam, ko si ga potreboval. Bil je oče, ki je verjel v oba svoja otroka, v Primoža in Špelo, ki ju je vzpodbujal in jima stal ob strani. Bil je njun zaveznik.

Rodil se je 11. maja 1956 v Ljubljani mami Slavi in očetu Filipu kot najmlajši od treh otrok. Otroštvo je preživljal v Domžalah na Rodici. Šolal se je v Domžalah in nato nadaljeval šolanje na srednji Kemijski šoli v Ljubljani. A njegova prava strast niso bile kemikalije – njegova prava strast je bila tehnika. Predvsem računalništvo in video produkcija. Leta 1980 se je poročil z Natalijo Hribar, z Natjo. Leto prej se jima je rodil sin Primož, dve leti kasneje še hčerka Špela.

Za konec tega zapisa pa še nekaj spominov Alise in Matjaža, dveh njegovih nekdanjih sodelavcev z ETV, ki so jih delili na mojem FB. Takole se sodelovanja z Boštjanom spominja Alisa: »Z  največjim veseljem sem delala z Boštjanom. Bil je moj tesni sodelavec, saj ni bilo intervjuja, reportaže ali prispevka, ki bi ga posnela brez njega. Vedno mi je dajal koristne in pametne nasvete in bil pri svojem delu vrhunski strokovnjak. Vedno bo v mojem srcu in vedno ga bom globoko spoštovala.«

V lepem spominu ga ima tudi Matjaž: »Bilo je poletje leta 2007, ko sem prišel na ETV. Imel sem mentorje, ki so me uvajali v različna dela. Med njimi je bil tudi Boštjan. Spomnim se, kako mirno mi je predajal svoje dolgoletno znanje. Rekel je: „Eh, to ni nič. To se boš takoj naučil. Tukaj prižgeš Amigo, matrico nastaviš 1-5, 2-5, 3-3. Potem pa premikaš tale „gepl“ in 1000 ljudi vidi kaj predvajava.” In signal je šel v svet. Spomnim se, kako me je doma v svoji zakajeni sobi učil video montaže.

Skupaj sva hodila na snemanja, se slišala po telefonu, šla na kavo. Pripovedoval mi je raznorazne zgodbe, od „cukerašev“ do projektov, katere bi še rad realiziral. Vedno je šel s tehniko naprej. V njej je našel rešitev za televizijo, pa za radioamaterstvo…  Vedno je bilo zabavno in poučno v njegovi družbi. Znal te je nasmejati. Tudi na svoj račun se je rad pošalil. In na svojo prikupno nerodnost. Polovico mojega življenja je bil moj dober prijatelj, mentor in vzornik. Ostaja mi v lepem spominu. Boštjan, hvala ti za vse.«

Tako, kot je spomine nate zaključil Matjaž, jih bom tudi sam: Boštjan, hvala za vse. Mogoče pa se enkrat, Bog ve kje, še srečamo. Verjamem v to. In se bomo spet smejali, morebiti kofetkali, kaj posneli.

The post Televizijcu Boštjanu Rometu v slovo appeared first on Slovenec.