Teja Modrijan. V Kuga Studiu vam bomo odprli nov pogled na ples, gibanje in ustvarjanje. Pri nas ni lahko in tudi nočemo, da bi bilo!

Teja Modrijan je soustanoviteljica Kuga Studia v katerem skrbi za odnose z javnostmi, družbena omrežja in management. V intervjuju spoznajte ta izjemen in poseben prostor, kjer se kalijo plesni talenti.

Draga Teja, pozdravljena na mojem plesnem medijskem portalu. Sezona se začenja in s tem tudi vaš Kuga Studio odpira svoja vrata. Vsi, ki vas poznajo vedno kdo ste ampak dajva za vse tiste, ki pa ne vedo kdo Kuga je, predstaviti kaj vse počnete v vaših prostorih na Štihovi ulici v Ljubljani?
Hvala za priložnost in podporo, draga Barbra. Kuga je plesni kolektiv oz. ‘crew’. Nastal je povsem organsko, ni ustvarjen na silo – nastal je iz iskrenega prijateljstva in kroga plesa, ki nas povezuje med sabo. Vsak dan smo skupaj. Dobimo se že na dopoldanskem treningu, delamo, premlevamo ideje, imamo svoje vaje za predstave in crew, popoldne se udeležimo naših rednih odprtih treningov, potem pa se družimo še po njih. Skupaj gremo tudi na morje, v hribe,… To je naš življenjski slog.
Zares Kuga crew sega že v čas Urban Roofa, kjer smo vsi začeli in se spoznali s freestylom in drug z drugim. Ob osamosvojitvi plesnega dela Urban Roofa je nastala Scena, potem Urbana Scena, nato smo zaradi pandemije prostore za ustvarjanje izobraževalnega programa izgubili, ampak pridobili več časa za osebni trening, ustvarjanje, druženje in izmenjavo. Takrat se je še bolj izrazito oblikoval Kuga kolektiv (ki je pod istim imenom sicer obstajal že v času Urbane Scene). Edino smiselno je bilo poimenovati nov studio po našem kolektivu, Urbana Scena ni več vibrirala z nami. Mateja Ferliča poznam najdlje, še iz časov plesne šole Urška (15 let nazaj), potem sem spoznala Naceta Novaka, nato Gašperja Kunška in Žigana Krajnčana ter Alexa Tescha. Bor in Andraž Prokofjev sta bila Gašperjeva učenca, spominjam se ju tudi kot fantka iz produkcij plesne šole Urška. Ian Lampič je prišel kasneje kot naš učenec v Urbani Sceni. Vsi smo začeli s hip hopom, ampak nismo dolgo ostali v okvirjih. Spogledovati smo se začeli s kontaktno improvizacijo, izobraževati na področju sodobnih plesnih tehnik … Za vedno smo navdušeni nad breakingom. Naše glavno stičišče pa so redna praksa, osebni in plesni razvoj, druženje in naši slavni ‘plesni sessioni’. Tako bo tudi ostalo, upamo, da še dolgo.

Kuga crew v akciji.

Iz katerih vzgibov pa je nastal Kuga Studio?
Vedno smo imeli težavo najti prostor za trening in ustvarjanje, glavna ovira pa so bile finance. Tudi z raznimi financiranji in razpisi si nikoli nismo mogli zares pomagati, ker v birokraciji za našo zvrst dela preprosto ni predalčka. Z učenjem nikoli nismo služili, vedno smo učili predvsem zato, da smo lahko pokrili najemnino za prostor. Po petletni pavzi brez svojega prostora, nekaj letih dela izven plesa in kasneje tudi učenju po drugih plesnih šolah smo končno spet prilezli do svojega prostora, na katerega smo zelo ponosni. Vanj smo vložili veliko svojega denarja in lastnega dela, da sploh lahko obstaja. Brez naše skupnosti to nikoli ne bi bilo mogoče. Vzgib, da ponujamo klase tudi drugim, je torej preprost: da si lahko privoščimo svoj studio, v katerem lahko ustvarjamo in živimo svoje vizije. Ne morem pa mimo tega, da Gašper zelo rad uči in je v tem odličen. Vedno je učil tudi drugje, kjer so ga poklicali. Učenje v komercialnih plesnih šolah se precej razlikuje od dela s plesalci, ki pridejo direktno k nam po novo znanje. Hkrati se nam zdi pomembno, da to, kar znamo in počnemo, delimo naprej ter vzgajamo nove generacije, ki bodo delček tega nesle s seboj v prihodnost slovenskega plesa.

In zanimivo bo izvedeti zakaj takšno ime, kaj v vašem kontekstu pomeni?
Ime Kuga izhaja iz plesne kuge leta 1518 v Strasbourgu, ko je skupina ljudi začela nenadzorovano plesati in se več dni ni mogla ustaviti. Plesali so do smrti. Še danes ni povsem jasno, kaj je ta pojav sprožilo, nam pa je zanimiva predvsem ideja kolektivnega transa in gibanja, ki preseže razum in nadzor. Ta zgodba se nam zdi zelo povezana s tem, kako tudi mi dojemamo ples – kot nekaj prvinskega, skupnostnega in skoraj ritualnega. Od tod tudi ime Kuga, številka 1518 pa se je kasneje pojavila še v imenu našega kolektiva. Mislim, da je bil Žigan prvi, ki je začel raziskovati ta dogodek in v njem našel navdih za ustvarjanje. Po ustvarjanju predstave Chorus sta z Gašperjem želela narediti njeno nadaljevanje, ki bi se odvijalo po vsej Ljubljani in vključevalo res veliko število plesalcev. Projekt je bil produkcijsko preveč zahteven, zato se (še) ni realiziral.

Sodeč po programu niste ‘običajna’ plesna šola, še manj plesni klub, ki bi imela na programu vse plesne zvrsti. Koga nagovarjate, da se vam pridruži in kako poskrbite za razvoj plesalca?
Res se želimo oddaljiti od izraza plesna šola, ker to zares nismo. Smo ‘hub’, laboratorij, studio, prostor, ki ponuja tudi izobraževalni program. Nagovarjamo predvsem plesalce, gibalce in igralce, ki bi želeli svoje življenje posvetiti plesu ali doseči res mojstrsko raven v gibu in plesni improvizaciji katerekoli zvrsti. Iskerno smo veseli tudi tistih, ki pridejo h nam brez visokih ambicij, ampak iz čiste ljubezni do plesa in radovednosti. Takšni so ubistvu naša največja motivacija, da ne odnehamo. Nagovarjamo tudi plesalce, ki si želijo vstopiti v svet umetnosti, se usmeriti v produkcijo predstav in nekoč od plesa živeti profesionalno. Mislim, da dosežki naših plesalcev in dejstva govorijo sami zase. Pedagogi prihajajo iz hip hop zvrsti, ki pa vsak na svoj način predstavljajo ta plesni jezik.

Ravnovesje Bora Prokofjeva. (foto: Urška Boljkovac)

Je vaš pedagoški pristop drugačen od tistega, ki ga poučujejo v plesnih šolah oz. po čem ste drugačni od drugih?
Nek običajen proces plesalca, ki v mladih letih pride do nas, je sledeč: plesal je v neki komercialni plesni šoli ‘hip hop’, ki to zares ni bil. Običajno na nas naletijo na tekmovanjih (bodisi PZS, festivalih ali battlih) in takoj zaznajo nekaj drugačnega. Postane jim všeč, navdihne jih. Potem pridejo na naše klase, se začnejo učiti pravih tehnik hip hopa in freestyle vokabularja, nekaj časa še posnemajo svoje idole oziroma mentorje, potem pa se trudimo, da se osvobodijo tujih gibalnih vzorcev ter razvijejo svoj plesni slog in izraz. Za nas kot crew velja, da si po stilu nismo podobni, celo zelo različni smo si, uporabljamo pa isto metodo, da pridemo do svojega lastnega izraza. Znanje črpamo iz urbanih, uličnih, ‘party’ plesnih stilov in sodobnih plesnih tehnik, a se ne identificiramo povsem z nobenim. Tudi obe skupnosti nas zaradi tega velikokrat ne sprejmeta zares. Zavedamo se, da hip hop kultura ni naša, mi smo samo gostje v njej. Največ znanja zato iščemo znotraj sebe, skozi osebno prakso, trening in izkušnjo. Res se trudimo plesalcem približati tudi pomen dobre fizične pripravljenosti in gibalne prakse. Zavedati se morajo, da so umetniki s telesom športnika, saj je telo njihovo glavno orodje in veslo, zato mora biti izurjeno.

Torej je tehnika pomembna in enako osebnost plesalca?
Tehnika je zelo pomembna, je osnova, da lahko sploh ustvarjamo naprej in dosežemo neko svobodo znotraj plesa. Osebnost – odvisno od posameznika. Odlični so lahko plesalci z zelo raznovrstnimi osebnostmi, od umirjenih do bolj ekscentričnih, vsak ima svojo kvaliteto in estetiko. Naše učence spodbujamo k integriteti ter zdravi in pozitivni delovni miselnosti. Velikokrat prav to odloči, ali se bo učenec lahko samorealiziral in dosegel svoj osebni uspeh.

Se ti zdi, da mladina danes želi postati predvsem dobro plesno kreativna ali jih žene tudi želja po nastopih, pojavljanju na družbenih omrežjih in prepoznavnost?
Pri nas opažamo upad želje po tem, da bi postal samo dober plesni kreativec. Slej ko prej pridejo v stik z medmrežjem, hočemo ali nočemo. Menim, da jih danes veliko večino žene želja po zmagovanju, pojavljanju in predvsem prepoznavnosti. Na žalost tudi njihove starše pogosto žene ista želja. Razlika med letom 2019 in danes je ogromna. Takrat smo imeli vsak dan štiri do pet klasov različnih zvrsti, otroci pa so trenirali tudi več kot šest ur dnevno in pogosto jemali še individualne ure. Med sabo so tekmovali, se motivirali, hodili na dogodke in delavnice ter želeli znati čim več. Včasih smo morali celo bremzati starše in otroke, saj je bil pritisk tekmovanj prevelik. Ta generacija je zajela ogromno plesnega znanja, kar se jim v plesu pozna še danes, znanje pa znajo tudi predajati naprej. Vsebina, proces in veščina izgubljajo pomen. Preskočili bi proces treninga, ki traja in je zahteven. Instantni uspeh, brez truda. Takoj tudi zaznamo plesalca, ki pride k nam po ‘imidž’. Želijo biti ‘to’, ne da bi karkoli storili, da pridejo do ‘tega’. Veliko najstnikov v tem obdobju išče svojo identiteto in skupnost, vendar ko ni želenih učinkov, hitro obupajo. Po drugi strani pa zadnje leto in pol k nam poleg nekaj lačnih in perspektivnih individualistov hodijo tudi zelo prijetni mladostniki, ki jih ne ženejo prepoznavnost in tekmovanja, ampak predvsem užitek v hip hop freestylu in priložnost za druženje, kar je v bistvu tudi steber hip hopa. Veseli smo, da postaja ta oblika plesa bolj zaželena in sprejeta. Lepo je delati z njimi, dobri ljudje so. Ni tistega občutka, da nekdo hodi k nam, ker smo najboljši v tem, kar počnemo, ko pa od nas dobi, kar želi, ti obrne hrbet. Torej neka sprememba v drugo smer tudi že nastaja in obstaja. Ni nam v interesu delati posla iz plesalcev, jim prodajati čustev, obljubljati pokalčkov ali polniti klasov z velikim številom ljudi. Freestyle je zahteven in že sam po sebi izloči tiste, ki niso pripravljeni trenirati in vlagati dolgotrajnega truda. Začetek je težak, potem se odpre in precej hitro dosežeš dobro raven. Nato se zatakne. Takrat je treba požreti ponos in dovoliti mentorju, da te vodi naprej. Tam se začneta magija in mojstrstvo. Izoblikuje se edinstven plesalec, ki pusti svojo sled.

Sonce in železo v izvedi Gašperja Kunška. (foto: Urška Boljkovac)

Kako težko je danes mlad plesni talent prepričati, da vztraja, ko lahko na Instagramu ali TikToku v nekaj sekundah vidijo tisoče drugih plesalcev?
Težko. Imeli smo nekaj primerov otrok, ki so se že pri rosnih letih zaljubili v grajenje veščine, trening … Potem gredo na battle in pokažejo, kako so napredovali. Postaneš zmagovalec na dveh področjih – osebnem in tekmovalnem. Vidiš jim tisto iskrico v očeh, ko prosijo Gašperja: ‘Pokaži mi ta trik, nauči me to ali ono.’ Takoj ko so stopili v stik z algoritmom, neskončnimi možnostmi in informacijami, kjer je vse na tvoji dlani v istem trenutku, pa se je nekaj spremenilo. Tukaj nastopi prva težava – izpostavljenost ogromni količini dopaminskih dražljajev v zelo kratkem času. Včasih si na pol leta videl enega plesalca na nekem dogodku, ki te je sezul in navdihnil. Danes jih na Instagramu v enem tednu vidiš 500, ki so boljši od tebe. Druga težava je zasvojenost z instantno gratifikacijo oziroma potrditvijo. Naenkrat smisel in cilj nista več tvoj napredek, ki je viden predvsem tebi, ampak pohlep po potrditvi (všeček, delitev), prepoznavnosti (viralnost) in materialnem uspehu (denar, podjetništvo, znamka). Želimo si in zahtevamo vedno več, nikoli ni dovolj. Realnost pa je taka, da je danes več dejavnikov in razlogov, zakaj na internetu postaneš prepoznaven. Če si to zares želiš, je v bistvu zelo preprosto.
Tisti, ki so takšno prepoznavnost in uspeh dobili zelo zgodaj, bodo morda še dolgo lovili isti ‘high’, ki ga na enak način verjetno ne bodo več doživeli. Višji namen se lahko hitro izgubi, za njim pa ostane praznina, ki jo potem poskušaš zapolniti z nečim drugim. Skrbi me za otroke, ki so to okusili prehitro, in sočustvujem s starši, ki bodo morali krmariti tudi skozi morebitne posledice. Tudi karierno se mi zdi, da je treba ločiti med različnimi potmi. Battle scena, hip hop in teater so v svojem bistvu precej underground in alternativna okolja, pogosto tudi v nasprotju z logiko kapitala in komercialnega uspeha. Vzporedno se razvija veja plesnega vplivništva, ki gre v drugo smer – in tudi zanjo mora obstajati prostor. Ne obsojam nikogar, ki ga veseli podjetništvo in ga zna povezati s plesom. Pomembno pa se mi zdi, da teh dveh poti ne enačimo in da znamo prepoznati razliko med njima.
Otroci danes odraščajo v okolju, ki ga močno oblikujejo algoritmi in socialna omrežja, vendar to še zdaleč ni samo njihov problem. Tudi odrasli se težko upiramo načinu, kako so pametne naprave zasnovane in kako hitro postanejo del našega vsakdana. Danes imamo vse več raziskav o vplivu pretirane uporabe zaslonov in socialnih omrežij na pozornost, kognitivne sposobnosti in razvoj otrok, hkrati pa je telefon postal tako samoumeven del družbe, da si življenje brez njega skoraj težko predstavljamo. Menim, da v fazi razvoja ne bi smeli priti v stik z nečim, kar ima tako velik potencial za zasvojenost. Tudi v pogovorih s starši vidim, kako neinformirani so glede te teme. Vedo, da je slabo, ampak ne vedo, zakaj je slabo. Hkrati pa težko postavljajo meje, ker so sami v isti godlji in se že borijo s podobnimi navadami in odvisnostmi. Danes obstajajo tudi druge možnosti, kako sebi in svojim otrokom omejiti dostop do socialnih omrežij, ne da bi jim v celoti prepovedali uporabo pametnih naprav. Sama upravljam naša socialna omrežja in vidim, ob katerih urah se odzivajo na naše objave in kako hitro jih vidijo. Gašper ima na treningih mlade s steklenimi očmi – cele noči preskrolajo, pridejo utrujeni, brez motivacije in volje, težko držijo fokus in hitro obupajo. Sama vidim veliko povezavo med tem in vsem zgoraj omenjenim.

Žigan Krajnčan. (foto: Sunčan Stone)

So vam pomembna tudi tekmovanja ali se jih raje izogibate in seveda sodelujete v battlih?
Battli so tudi oblika tekmovanja in nam najljubša, saj lepo predstavljajo kulturo hip hopa in omogočajo povezovanje plesalcev med sabo. Na prvem mestu so druženje, izmenjava znanja in prikaz sposobnosti plesalcev. Postavljajo merilo za kvaliteto in so vir navdiha, hkrati pa poudarjajo, kako pomembno je sodelovati in ne samo zmagovati. Ta kultura nas uči, kako pomembno je priti tudi kot gledalec, se udeležiti plesnih sessionov in zabav pred in po glavnih battlih ter podpreti plesalce, ki se želijo na tak način izraziti. S tem se tradicija nadaljuje. Tudi nagrade so lepa oblika podpore tej formi.
Vsako leto se udeležimo tudi tekmovanja OPUS I – tekmovanja plesnih miniatur v obliki sola ali dueta. Ta format nam je zelo