Tega prizora danes skoraj ne vidimo več: WC na »štrbunk«

WC na štrbunk

Na robu dvorišča, nekoliko stran od hiše, je nekoč stal majhen lesen objekt z enimi vrati, pogosto brez oken ali z majhno odprtino tik pod streho. V notranjosti ni bilo keramike, ni bilo cevi in ni bilo tekoče vode. Bil je WC na »štrbunk«. Danes tak prizor deluje skoraj muzejsko, a še pred nekaj desetletji je bil del povsem običajnega vsakdana na podeželju in tudi na obrobju mest.

Gre za podobo, ki se je umaknila tiho, brez posebnega slovesa. Ne zaradi prepovedi ali ene same odločitve, temveč zaradi spremembe načina bivanja, infrastrukture in pričakovanj o udobju. WC na štrbunk ni izginil čez noč, temveč se je postopno umaknil sodobnim kopalnicam.

Kaj je bil pravzaprav WC na štrbunk?

Štrbunk je preprosto stranišče brez vodnega splakovanja. Pod lesenim ali betonskim sediščem je bila jama, pogosto izkopana neposredno v zemljo ali obložena z betonom. Odpadki so se zbirali v njej, nato pa so jih ob določenem času odstranili ali zasuli.

Takšna stranišča so bila praviloma postavljena zunaj hiše. Razlogi so bili praktični. Vonj, higienski pomisleki in pomanjkanje vodovoda so narekovali ločeno lokacijo. Objekt je bil preprost, izdelan iz lesa ali zidan, brez posebne izolacije.

Zakaj je bil štrbunk dolga desetletja standard?

Razlog za razširjenost štrbunka ni bila izbira, temveč okoliščine. Na številnih območjih ni bilo vodovodnega omrežja, kanalizacija pa je bila omejena na večja mesta. Gradnja notranjih sanitarij je zahtevala denar, materiale in znanje, ki niso bili vedno dostopni.

Poleg tega je bilo bivanje bolj razpršeno. Hiše so stale posamezno, ne v strnjenih naseljih. Odvajanje odpadnih voda ni bilo sistemsko urejeno, zato so se ljudje prilagodili z rešitvami, ki so bile enostavne in vzdržne.

Vloga letnih časov

Uporaba zunanjega stranišča je bila močno odvisna od vremena. Pozimi je pomenila hiter odhod čez dvorišče, poleti pa je bila del rutine. Ta fizična izkušnja je danes težko predstavljiva, saj so sanitarije postale samoumeven del bivalnega prostora.

Standardi in postopne spremembe

Z razvojem infrastrukture so se začela spreminjati tudi pričakovanja. Vodovod, kanalizacija in elektrika so postopno prihajali tudi na podeželje. Notranja kopalnica ni več pomenila razkošja, temveč izboljšanje kakovosti bivanja.

Ob tem so se spreminjali tudi higični standardi. Zdravstvene smernice so opozarjale na tveganja, povezana z odprtimi jamami, zlasti v bližini vodnih virov. Štrbunk je postal simbol nečesa, kar je treba nadomestiti, ne ohraniti.

Zakaj jih danes skoraj ne vidimo več?

Zunanji WC na štrbunk je izginil predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je tehnični. Dostop do vode in kanalizacije je postal skoraj univerzalen. Drugi razlog je kulturni. Predstave o udobju, zasebnosti in higieni so se spremenile.

Današnji dom je zasnovan kot celota, kjer so sanitarije integrirane v notranjost. Ideja, da bi moral nekdo zapustiti hišo zaradi osnovne potrebe, se zdi nelogična. Štrbunk je tako postal relikt prejšnjega načina življenja.

Štrbunk kot arhitekturni ostanek

Na nekaterih kmetijah in starejših posestvih štrbunki še stojijo. Pogosto niso več v uporabi, a ostajajo kot del prostora. Leseni objekti se spreminjajo v shrambe, drvarnice ali preprosto prazne lupine, ki pričajo o drugačnem času.

Zanimivo je, da se v zadnjih letih pojavljajo pobude za ohranjanje takšnih objektov kot del kulturne dediščine. Ne zaradi funkcije, temveč zaradi spomina na način bivanja, ki je zaznamoval generacije.

Pogled mlajših generacij

Za mlajše generacije je štrbunk skoraj neznan pojem. Če ga poznajo, ga poznajo iz pripovedi ali fotografij. Osebne izkušnje so redke. Prav zato tak prizor danes deluje presenetljivo in skoraj eksotično.

Ta razkorak v dojemanju pokaže, kako hitro se lahko nekaj, kar je bilo nekoč vsakdanje, spremeni v zgodovinsko zanimivost. WC na štrbunk ni izginil zaradi enega dogodka, temveč zaradi tihega napredka.

Domači WC na štrbunk

Zakaj se o njem še vedno govori?

Kljub temu da štrbunka skoraj ne vidimo več, se o njem še vedno govori. Pojavlja se v pogovorih, člankih in razpravah o življenju na podeželju. Ne kot ideal, temveč kot referenčna točka, ki pokaže, kako daleč so segle spremembe.

Takšne podobe imajo posebno moč. Ne vzbujajo zgolj radovednosti, temveč omogočajo razmislek o tem, kako se bivalni standardi razvijajo in kako hitro se lahko normalnost spremeni.

Od nuje do izbire

WC na štrbunk je nastal iz nuje in izginil zaradi izbire. Med tema dvema točkama je potekal dolg proces, v katerem so se prepletali tehnološki razvoj, družbene spremembe in nova pričakovanja.

Danes tak prizor deluje nenavadno, a hkrati razumljivo. Bil je odgovor na razmere, ki jih ni več. Prav zato ga danes skoraj ne vidimo več, a ga še vedno prepoznamo kot del skupne preteklosti.

Tihi simbol sprememb

Štrbunk ni bil le stranišče. Bil je del prostora, navad in vsakdana. Njegovo izginotje ne pomeni zgolj tehnične izboljšave, temveč spremembo odnosa do doma in udobja.

Prizor majhnega lesenega objekta na robu dvorišča je danes redek. Ne zato, ker bi ga kdo načrtno izbrisal, temveč zato, ker se je način življenja premaknil drugam. In prav v tej tišini je njegov pomen.

Veste, kaj v resnici pomeni kratica WC?

Pet nasvetov, ki jih morate upoštevati pri čiščenju WC školjke

Vaš telefon je kot neočiščen javni WC – toda čist je lahko v 60 sekundah

Objava Tega prizora danes skoraj ne vidimo več: WC na »štrbunk« se je pojavila na Vse za moj dan.