28. december in tepežen dan: edini dan v letu, ko so otroci smeli tepežkati odrasle

Tepežni dan

Tepežni dan ima v slovenskem ljudskem koledarju posebno mesto. Praznujemo ga 28. decembra, a v spominu mnogih ni zapisan kot miren zimski dan, temveč kot jutro, ki se je začelo nenavadno zgodaj. Otroci so vstajali še pred svitom, nekateri celo sredi noči, in že nestrpno čakali, da se bodo lahko z vejami, šibami ali tankimi palicami podali po hiši ali po vasi. To ni bil dan pravil in prepovedi, temveč dan, ko so se razmerja za nekaj ur obrnila na glavo.

Dan, ki je pripadal otrokom

Tepežni dan je bil edini dan v letu, ko so imeli otroci dovoljenje, da so tepežkali odrasle. Starše, stare starše, sosede in znance. Ne iz nagajivosti, temveč zato, ker je tako veleval običaj. Udarec ali dva sta bila del obreda, ki ga odrasli niso le dopuščali, temveč so ga pogosto pričakovali.

Otroci so se zato tega dne iskreno veselili. Ne le zaradi samega tepežkanja, temveč zaradi občutka, da imajo za kratek čas posebno vlogo. Vrata so se odpirala že zgodaj zjutraj, saj ni bilo dobro, da bi tepežnike pustili čakati. Verjelo se je, da hišo, kjer jim niso odprli, v prihodnjem letu čaka nesreča.

Darila so bila del obreda

Tepežkanje ni minilo brez nagrade. Pri vsaki hiši so otroci dobili nekaj malega. Najpogosteje jabolko, suhe hruške, pest orehov, včasih kos potice, kruha ali peciva. Darila niso bila razkošna, a so pomenila potrditev, da je bil obisk sprejet.

Tako se je dopoldne hitro spremenilo v pravo vaško dogajanje, kjer so se poti otrok nenehno križale, torbe pa polnile.

Običaji za novo leto, ki jih Slovenci še vedno delamo

Različna imena, skupen pomen

Tepežni dan ni imel povsod istega imena. Na Gorenjskem so mu rekli pametiva, na Koroškem šapavica, drugod tepežnica ali dan nedolžnih otročičev. Različna poimenovanja kažejo, kako razširjen in hkrati raznolik je bil običaj.

V vseh različicah pa je ostal skupen temeljni pomen. Tepežkanje ni bilo kaznovanje, temveč blagoslov. Šiba je simbolizirala naravno moč, ki naj bi se z udarcem prenesla na ljudi, živali in celo rastline.

Blagoslov za ljudi, živali in drevesa

Starejši so verjeli, da udarci prinašajo zdravje, dekletom srečo v zakonu, živini dobro rejo, sadnemu drevju pa bogat pridelek. Zato so tepežniki pogosto švrknili tudi po hlevskih vratih ali po deblih dreves.

Udarci niso bili vedno nežni. Kot piše etnolog Niko Kuret, so v preteklosti lahko padali precej krepko, a so jih ljudje razumeli kot nekaj koristnega in zaželenega.

Pred otroki so bili fantje

Čeprav danes tepežkanje povezujemo predvsem z otroki, je bil običaj sprva drugačen. Tepežniki niso bili najmlajši, temveč skoraj odrasli fantje. Ti so obiskovali predvsem mlada dekleta, udarci pa so imeli jasno povezavo z rodnostjo in življenjsko močjo.

Šele pozneje se je tepežkanje preneslo na otroke. S tem se je obred omilil, hkrati pa postal bolj sprejemljiv za širšo skupnost.

Prvo sneženje

Cerkev in dan nedolžnih otrok

Razlog, da se tepežni dan obhaja prav 28. decembra, je povezan z dnevom nedolžnih otrok. Cerkev je skušala poganski običaj preoblikovati in mu dati krščanski pomen. Uvesti je želela pedagoško razlago, kjer bi šiba pomenila opomin in vzgojo.

V ta namen se je iz srednjeveških samostanskih šol razširila šega otroškega škofa, kjer so se vloge za en dan zamenjale. Učenci so spraševali, učitelji odgovarjali, šiba pa je pela, če odgovori niso bili pravi.

Poganski pomen je vztrajal

Kljub prizadevanjem cerkve se prvotni pomen ni izgubil. Tepežkanje se je razširilo iz šol v vasi in mesta, otroci pa so ostali osrednji nosilci običaja. Omejeni so bili na dopoldanski čas, a njihova vloga je bila jasna.

V nekaterih slovenskih pokrajinah so otroci tepežniki razumljeni kot predstavniki otroških duš, ki prinašajo srečo in blagoslov.

Običaj, ki živi predvsem v spominu

Danes se tepežni dan ohranja le še ponekod. Pogosteje ga obujajo v družinskem krogu ali ob posebnih priložnostih. Najbolj se ga razveselijo starejši, saj jih otroško tepežkanje hitro popelje nazaj v lastne otroške dni.

Tepežni dan tako ni le navada, temveč spomin na čas, ko so imeli dnevi jasen pomen in ko je skupnost dihala skupaj, tudi ob udarcu šibe.

Kako je v manjših slovenskih krajih potekalo Miklavževo nekoč – domači običaji, ki izginjajo

Zakaj je sarma na mizi za novo leto: pomen zelja, mesa in obilja v starih običajih

Stari običaji na Martinovo – praznik vina, veselja in prehoda

Objava 28. december in tepežen dan: edini dan v letu, ko so otroci smeli tepežkati odrasle se je pojavila na Vse za moj dan.