Tam, kjer vlada divjina in človek utihne

Kočevski gozdovi niso le gozdovi. So prostor, kjer narava še vedno narekuje tempo, kjer tišina ni praznina, ampak doživetje. In prav tja, v srce mogočnih gozdov Kočevskega roga, vsako leto vodi eden najbolj prvinskih pohodniških dogodkov v Sloveniji – pohod Po medvedovih stopinjah. Letos je potekal že 12. pohod, ki je znova potrdil sloves posebnega, skoraj mističnega doživetja. Ne gre zgolj za kilometre – 64 ali 36 –, temveč za stik z naravo, ki ostaja skoraj nedotaknjena, za preizkus lastnih meja in za občutek, da si vsaj za en dan del sveta, kjer je človek le gost.

»Tudi letos je bilo zanimanje za pohod izjemno. Vsa mesta so bila zapolnjena v rekordnih dveh urah. Ta prostor več ljudi ne prenese. Trčili smo v »strop«, če se malce pošalim. Na startu se je zbralo okoli 2500 pohodnikov iz vse Slovenije, kot bi rekel Vlado Kreslin, od Goričkega do Pirana, in tudi iz tujine – od Hrvaške, Italije in Poljske do Francije. Seveda se jih je nekaj sto tudi »na črno« podalo na pot. Od tega se jih je okoli tisoč podalo na zahtevno, 64-kilometrsko traso po znameniti Roški pešpoti,« je vtise, ko so zadnji pohodniki odhajali proti domu – za mnoge je bil organiziran prevoz z vlakom –, povzel Tomi Gavranič, član številnega organizacijskega odbora.

Narava, ki te razoroži

»Kaj hočemo lepšega? To je odklop,« je povedal Boštjan Štrukelj iz Domžal, ki se je pohoda udeležil že desetič. Njegova prijatelja Janez Uhan iz Trebnjega in Rok Hočevar iz Šentruperta sta bila tu četrtič oziroma petič, a njihova zgodba je podobna. Ne dogovarjajo se vnaprej, saj se srečajo kar na startu, se prepoznajo in gredo skupaj. »Vsak mora vedeti, kje ima svoje meje. In to je idealna preizkušnja,« so dodali.

Ob tem izpostavijo tudi lepote narave, ki jih vedno znova pritegnejo. Kočevsko jih navdušuje z raznolikostjo, prostranimi gozdovi in razgledi. »To je priložnost za popoln odklop, brez slušalk, brez motenj, samo narava,« pravijo. Pohvalijo tudi dobro označeno pot in organizacijo, saj med hojo niso imeli nobenih težav.

Pohodniki poudarjajo, da čas ni najpomembnejši. Nekateri traso premagajo v dobrih sedmih urah, drugi potrebujejo več kot petnajst ur. Pomembno je doživetje: pogovori z neznanci, ki postanejo znanci. »Pri nas na Štajerskem ni take narave, zato se rad vračam v te kraje. In se še bom. Z lahkoto sem premagal daljšo pot, ki te na nekaterih odsekih tako prevzame, da kar obstaneš,« je povedal Marjan Podbregar iz Zgornje Savinjske doline.

Srečanje z gospodarjem gozda

Kočevski gozdovi pa niso le kulisa – so dom. In tega so se nekateri pohodniki letos zavedli še bolj neposredno. Skupina se je med potjo nekje na vrhu Roga – sicer na označeni in varni poti – po lastni odločitvi podala nekoliko globlje v gozd, tja, kjer človek redko stopi. In prav tam so se znašli iz oči v oči s pravim gospodarjem teh krajev – medvedom. Srečanje je trajalo le nekaj trenutkov, a vtis bo ostal za vedno. Kosmatinec se je mirno umaknil, kot da bi sporočil: »Vi po svoji poti, jaz po svoji.« Brez panike, brez nevarnosti. Le opomnik, čigav je ta svet.

Na cilj – z dvignjenimi rokami

Čeprav so pohodnikom pot krajšali žulji, odrgnine in utrujenost, so zadnji metri prinesli posebno energijo. Na cilju so številni z dvignjenimi rokami prečkali črto – živi, zdravi in nasmejani. »Vrhunska organizacija, vreme nam je služilo. Najbolj zanimiv del poti je vzpon pod Lovskim vrhom. Se vrnemo drugo leto,« je obljubil Dejan Pečnik iz Velikih Lašč. »Ni slabega vremena, je samo slaba oprema,« sta se na cilju spogledovala pohodnika iz Prekmurja, za katera bodo tudi žulji na nogah lep spomin na daljšo razdaljo pohodne poti.

Več kot pohod

»Pohod Po medvedovih stopinjah ni tekmovanje. Tu se ne meri čas, temveč doživetje. Je največji tovrstni rekreativno-turistični pohod v Sloveniji, ki nima prave konkurence. In prav v tem je njegova moč – v preprostosti, v naravi, v ljudeh,« je še dejal Tomi Gavranič, ki je pohvalil številno organizacijsko ekipo, ki je bdela nad edinstvenim dogodkom. In če sodimo po nasmehih na cilju, jim to vsako leto znova uspe. Se vidimo ob letu osorej, na 13. pohodu.

(mgć)