Talent za košarko je le ena od številnih vrlin Boruta Bana

Novica, da Borut Ban ne bo več branil Jadranovih barv, je, brez pretiravanja, prelomna v zgodovini zamejskega športa. Če imajo košarkarji, rojeni po letu 2000, še priložnost, da se izkažejo in me demantirajo, lahko mirne duše zapišem, da je Borut najboljši slovenski košarkar, ki se je rodil na italijanski strani meje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zelo verjetno je tudi več.

Imel sem srečo, da sem njegovo kariero vseskozi spremljal, od poletnih kondicijskih priprav v Kranjski Gori leta 2005 pod vodstvom Petra Brumna, ko se je takrat 13-letni Borut pridružil nam, dve leti starejšim košarkarjem, za katerimi pa sploh ni zaostajal, čeprav s fizičnega vidika sta dve leti pri tisti starosti ogromno. Tedaj sem razumel, da ima mladi Ban nekaj oziroma bistveno več od vseh nas, pa ne samo zaradi njegovega priimka, saj vsi dobro vemo, koliko dobrega je v košarki in za košarko kot igralec, nato pa še v drugih vlogah, storil njegov oče Marko. Zelo mladega Boruta sem nato za kratek čas imel kot soigralca, k sreči pa nikoli kot nasprotnika, saj je nas starejše takoj košarkarsko prerasel in si zaslužil igranje najprej za člansko ekipo Kontovela in takoj zatem za Jadran, ki ga ni nikoli več zapustil, tako da sem Bana spremljal tudi kot novinar oz. poročevalec Jadranovih tekem.

V vseh teh letih je bil Ban »steber« kot malokdo, bil je protagonist dveh napredovanj v B-ligo, v nekdanji C1-ligi pa je dobesedno kraljeval več kot desetletje, saj je bil vseskozi med najboljšimi strelci kakovostnega prvenstva. Na igrišču je s tehničnega vidika izredno »lep«, njegovo košarkarsko inteligenco pa mu najbrž zavida marsikateri igralec iz bistveno višjih lig. Zaradi tega mu ni manjkalo ponudb iz pomembnejših ekip iz zahtevnejših prvenstev, ki pa jih nikoli sprejel. Ostal je vedno zvest svojemu Jadranu, svoj »ne« izkušnji na višji ravni pa je utemeljeval tudi s tem, češ da je prepočasen oziroma fizično nepripravljen. Če je po eni strani ta »izgovor« vnovičen znak njegove velike inteligence, po drugi dokazuje tudi njegovo skromnost. V meni pa bo zaradi tega večno ostalo neodgovorjeno vprašanje: »Kdo ve, kaj bi se zgodilo, ko bi se Borut vsaj za eno sezono preizkusil drugje?«

Če torej odgovora na to ne bom nikoli imel, bom pa vedno gotov še ene Borutove lastnosti. Kljub takemu talentu, je Jadranova številka 8 – kdo ve, ali bi bilo treba pri Jadranu to številko njemu v čast dokončno upokojiti – ostala vedno skromna, gosposka in predvsem povezovalna. Borut na parketu ni nikoli ravnal sebično, kot se sicer večkrat dogaja pri tistih, ki tako pogosto polnijo nasprotnikove koše, ravno tako pa Jadranu ni pomagal samo na igrišču, a tudi v slačilnici, kjer je v vseh teh letih vseskozi deloval kot pravi lider in povezovalni člen.

Pomislil je na Carla in SašoVedno sem cenil tudi njegov odnos z novinarji, saj si vzame čas za vse, se ne izogne odgovornosti in izjavam, ki so z njim redkokdaj banalne, kar sicer v današnjem športnem svetu, na vseh ravneh, postaja prava redkost. Tudi to je znak njegove inteligence. Ko sem mu pisal po napovedi o njegovem slovesu, pa je bilo za Boruta najbolj pomembno to, da je pot sklenil tako, da je Jadran popeljal do obstanka ter da je to čudovito zgodbo sklenil ob Saši Malalanu in Carlu De Petrisu, osebama, ki sta v vseh teh letih deljenja lepih in manj lepih trenutkov na parketu zanj postala bistveno več kot le soigralca. Brothers in Arms, če nam priskoči na pomoč skupina Dire Straits.

Tudi njiju sem imel priložnost spoznati tako na igrišču kot zunaj njega in tudi o Malalanu in De Petrisu bi lahko napisal roman pozitivnih lastnosti: od prizadevnosti kapetana Saše, ki se je iz za marsikaterega trenerja povprečnega košarkarja v mladinskih prvenstvih prebil vse do statusa odločilnega igralca v B-ligi, do Carla, za katerega bom samo omenil, da bi lahko bil s svojim zdajšnjim znanjem slovenskega jezika zgled za vse tiste Italijane, ki vstopijo v slovenska društva, ne da bi se niti malo poskušali približati našemu jeziku in naši kulturi.

Naj mi pa Carlo in Saša ne zamerita, če sem tokrat Bana postavil pred njiju in pred ostale. Gotovo mi bo zaradi tega že zameril Borut.