Tako zmešana zgodba, da že zaradi tega ni slaba!

Ko Sigourney Weaver spi v zastojni komori in jo do odkritja stvora ločita dve leti, se Wendy z Izgubljenimi fanti ob prebliskih veverice iz ledene dobe z njim spoprime na Zemlji!

Slišati je rahlo zmedeno, vendar ne morem mimo tega, saj so takšne prve tri epizode. Ker je zgolj malo povedano jasno in nedvoumno, si prisiljen, da za zdaj manjkajoče delčke mozaika sestaviš v glavi.

Na Zemljo se po 65 letih v vesolju vrača raziskovalno plovilo USCSS Maginot z vzorci nezemeljskega življenja. Posadko spoznamo štiri mesece pred zaključkom poti, a ko se vrnemo k njim, so z izjemo enega mrtvi. Plovilo v lasti Weyland-Yutani zato strmoglavi na Novi Siam, ki ga obvladuje konkurenčna korporacija Prodigy. Ta se na bližnjem otoku Neverlandu ukvarja ravno tako s pomembnim projektom. Prenosom zavesti v sintetično telo. To je zgolj ena od poti do nesmrtnosti, s čimer se ukvarjajo korporacije, ki so si razdelile Zemljo in vesolje. Drugi dve sta izboljšani ljudje (kiborgi) in umetna inteligenca v sintetičnih telesih.

Boy Kavalier (Samuel Blenkin) je generalni direktor Prodigyja, ki mu je uspelo na smrt bolne zavesti otrok prenesti v sintetična telesa. Prvi hibrid Wendy (Sydney Chandler) ima v primerjavi z drugimi izboljšave, zato postane njihova samooklicana voditeljica. Ker pa so v osnovi še vedno otroci v odraslih telesih, je njej nadrejeni sintetični Kirsh (Timothy Olyphant) z belolaso frizuro v slogu Billyja Idola. To ni nikakršno naključje, saj je vizualna podoba serije dokaj blizu filmu iz osemdesetih. Čeprav so komaj dobili nova telesa in še vedno razmišljajo primerno starosti med 8. in 14. letom ter niso imeli še nikakršnega usposabljanja, jih Boy pošlje raziskovat strmoglavljeno plovilo, kjer se dogaja veliko grozljivega. Bi uganili, kdo oziroma kaj je v vlogi osrednjega »zlobca«, ki raztrga skoraj vsakega, ki se mu znajde na poti?

Retro futurizem nas vrne v osemdeseta leta z estetiko katodnih cevi, pilotskimi kabinami z nešteto gumbi in zelenimi besedili brez konkretne grafike na ekranih. V globini so zagotovo digitalni procesi, a kar vidimo, je analogno. Ne morem reči, da tovrstni prikaz ni na mestu, kljub nedvomnemu tehnološkemu napredku v robotiki, umetni inteligenci in medzvezdnih poletih. Drug odličen element je igra. Sydney Chandler je popolna resna, radovedna in zagnana Wendy, Timothy Olyphant sintetično bitje oropano čustev in nenadnih vzgibov, Samuel Blenkin pa mogotec, ki namesto denarja želi ustvariti najbolj inteligentno osebo, da bi z njo debatiral.

Rahlo me bega časovnica. Originalni film iz osemdesetih je med drugim dober tudi zato, ker mislimo, da je človeštvo takrat prvič stopilo v stik z vesoljskim grabežljivcem. Več je stikov z ljudmi, bolj mit bledi in manj edinstveno postaja Ripleyjino grozljivo srečanje. Zdaj imamo ksenomorfa na Zemlji! Dvomim, da so v dveh letih pozabili na dogodek, oziroma je morda to voda na mlin teoriji, da Nostromo ni naključno ujel klica na pomoč. Kljub temu je serija dobra, na trenutke ravno prav grozljiva, da te nenadni dogodek vrže iz na trenutke dolgočasnega dogajanja, in ima potencial, da do konca sezone postane še boljša. Kdor ima rad »osmega potnika«, naj si jo ogleda, in kdor ne mara grozljivk, naj jo spusti.

Kaj: Alien: Earth (še en poskus ponovnega zagona franšize)

Kje: Pretočnik Disney+

Ocena 3: Čeprav se vizualno vrača k osnovam, kar je dobro, mar ne, bo marsikoga zmedla raztresena zgodba in vprašanje, ali morda niso zgrešili z umestitvijo serije v širši časovni kontekst.

Priporočilo: V serijo jim je uspelo povrniti občutke groze, zaradi česar je bil film iz osemdesetih tako dobro sprejet. Dodajmo temu še »krvno kopel« in jasno postane, zakaj še zdaleč ni primerna za mlade in za one s šibkim srcem (ali želodcem).

The post Tako zmešana zgodba, da že zaradi tega ni slaba! appeared first on Tehnozvezdje.