Tako so naši očetje zakurili peč, da je gorela vso noč – preverjen način

Pred desetletji so bila ognjišča srce doma. Lesene peči, štedilniki in lončene peči so bile vir toplote, toplih jedi in občutka varnosti. V hladnih zimskih nočeh so naši očetje in dedje znali peč zakuriti tako, da je zdržala do jutra – brez ventilatorjev, brez termostatov in brez sodobnih trikov. Vse so naredili z znanjem, ki so ga prenašali iz roda v rod.

Stara toplina, ki je grela domove brez elektrike

Danes se mnogi vračajo k pečem na drva. Ne le zaradi prihranka, temveč tudi zaradi tistega občutka prave topline, ki jo lahko da samo počasi goreče oglje in suha polena. Da bi ogenj vztrajal čez noč, je treba razumeti, kako so to počeli naši predniki – s potrpežljivostjo, občutkom za les in dobrim razumevanjem zračnega toka v peči.

Ogenj, ognjišče

Prvi korak – prava izbira lesa

Največja skrivnost dolgega gorenja je v izbiri pravega lesa. Naši očetje niso kurili z vsakim, kar se je znašlo pri roki. Vedeli so, da se mehki les, kot je smreka ali bor, hitro razgori in hitro ugasne. Zato so zvečer v peč vedno polagali trši les – bukev, hrast ali gaber.

Ta les gori počasneje, ustvarja več žerjavice in drži toploto še dolgo po tem, ko plamen izgine. Les je moral biti popolnoma suh, star vsaj eno leto. Vlažen les je izgubljal energijo, saj se je toplota najprej porabila za izhlapevanje vode.

Drugi korak – priprava peči in dovoda zraka

Peč je morala biti pred kurjenjem čista. Pepel so pustili le v tankem sloju, saj ta pomaga ohranjati toploto žerjavice. Predno so zakurili, so vedno preverili zračne odprtine. Zrak je ključ do gorenja – preveč ga pomeni hitro izgorevanje, premalo pa dušenje ognja.

Stare peči so imele majhna vrata ali loputo za dovod zraka, ki so jo ob začetnem kurjenju pustili odprto. Ko so plameni zajeli vsa polena, so odprtino delno zaprli, da se je ogenj umiril in počasi prešel v žarenje. Tako je peč toploto oddajala enakomerno in brez izgub.

Tretji korak – način nalaganja drv

Tu se skriva največ modrosti. Naši očetje niso drv metali v peč naključno. Drva so nalagali po plasteh, tako da je zrak lahko krožil med njimi. Na dno so položili drobnejša polena in nekaj trsk, nadnje pa debelejše kose lesa.

Zadnja plast drv je bila največja. Takrat so rekli, da se »peč nahrani za noč«. Ti veliki kosi so goreli zelo počasi, se spreminjali v žerjavico in oddajali toploto še ure pozneje. Če je bil les prav suh in pravilno naložen, so zjutraj v peči našli še toplo oglje, dovolj za novo kurjavo brez vžigalice.

Četrti korak – pravilen trenutek za zaprtje lopute

Ko so plameni oslabeli in je v peči ostalo žareče oglje, je bilo treba zapreti zračno loputo skoraj do konca. Očetje so imeli za to poseben občutek – vedeli so, da če jo zapreš prezgodaj, se ogenj zaduši, če prepozno, pa drva prehitro izgore.

Ob pravem trenutku zaprtja se ogenj umiri, kisik se zmanjša, žerjavica pa ostane aktivna. Toplota se tako ne izgubi skozi dimnik, ampak se zadrži v peči in stenah, ki počasi oddajajo toploto do jutra.

Peti korak – dodatek, ki podaljša žarenje

Stare gospodinje so poznale še en preprost trik. Preden so zaprle peč, so na žerjavico položile večji kos premoga ali debelejše hrastovo poleno. To je delovalo kot nekakšen »nočni varovalni blok«, ki je žarel do jutra.

Nekateri so na žerjavico nasuli tudi pest pepela. Ta je zmanjšal dotok zraka in ustvaril plast, ki je preprečevala prehitro izgorevanje. Zjutraj je bilo treba le odgrniti pepel in ogenj je spet oživel.

Šesti korak – peč mora dihati

Peč, ki gori vso noč, potrebuje miren, enakomeren dovod zraka. V starih hišah so peči imele dimnik z naravnim vlekem, ki je zračil prostor, ne da bi ogenj preveč razpihal.

Če danes kurite v moderni peči, velja enako pravilo – ne zapirajte zračnih odprtin popolnoma. Pustite majhen dotok zraka, ki bo ohranjal oglje pri življenju. En sam centimeter odprte lopute je pogosto ravno prav.

Zakaj je bil tak način učinkovit?

Peči so bile zgrajene iz debele kovine ali obložene s keramiko. Toplota, ki se je nabrala čez večer, se je počasi sproščala še ure po tem, ko je ogenj ugasnil. Stari način kurjenja ni bil le učinkovit, temveč tudi varčen.

Očetje so znali iz nekaj polen potegniti največ. Peči so bile zasnovane tako, da so izkoristile toploto dima in oglja, ne da bi energija ušla skozi dimnik. Zrak je krožil po prostorih, toplota pa je segrela zidove, tla in pohištvo.

Varnostni nasveti za današnji čas

Čeprav so stari načini preverjeni, je treba danes upoštevati varnostne standarde. Peč mora biti redno očiščena in dimnik pregledan. Zlasti pri starejših modelih peči je priporočljivo preveriti tesnila in vratca.

Ne zapirajte zračnega dovoda popolnoma, če niste prepričani, da ima peč dober vlečni sistem. V sodobnih domovih je zrak pogosto bolj zaprt, kar lahko poveča nevarnost ogljikovega monoksida.

Toplota, ki greje tudi spomine

Ob misli na stare peči se marsikdo spomni prasketanja lesa in topline, ki se je širila po sobi. Peč ni bila le vir toplote, temveč tudi središče družine. Ob njej so se sušili čevlji, grele roke in kuhale jedi.

Današnje peči so bolj učinkovite, a redko ustvarijo tisti občutek domačnosti, ki ga je imela stara lončena peč. Morda prav zato vse več ljudi znova odkriva čar kurjenja na drva. Ne gre le za toploto, temveč za stik z nečim resničnim – s plamenom, ki povezuje preteklost in sedanjost.

Dimnikarji pravijo: vsa drva so dobra za kurjenje, le dovolj suha morajo biti

Zakaj vam lahko mokra drva naslednjo zimo povzročijo veliko sivih las?

Objava Tako so naši očetje zakurili peč, da je gorela vso noč – preverjen način se je pojavila na Vse za moj dan.