Sylvia Valentine. Nastop na festivalu Star Week v Kairu je velika čast in priložnost, da Slovenijo predstavim na tako pomembnem mednarodnem odru!

3 hours ago 19

Sylvie Valentine ni neznanka naše in tudi mednarodne plesne scene. Njene korenine so britansko armenske po očetu, slovenske po mami, pleše indijski in orientalski ples. Povabila, da zapleše kot gostujoča umetnica poleti na festivalu The Star Week, se je seveda zelo razveselila. V pogovoru razkriva še marsikaj.

Draga Sylvia, kar ne morem verjeti, da je minilo šest let od najinega zadnjega intervjuja, ko si delala, plesala, igrala kot edina Slovenka v Bollywoodu. Korona je verjetno tudi tebe prekinila v tvojem poslanstvu. Kaj vse se je dogajalo v tem času? Meni se zdi, da si nekako razpeta med plesom in zabavno industrijo, med Evropo in Azijo. Se motim?
Res je, čas res hitro mine – zdi se mi, kot da sta minili komaj dve leti. Po obdobju dela v bollywoodski filmski industriji sem si vzela enoletni premor od plesa, saj sem bila fizično in psihično precej izčrpana. Kmalu pa sem ugotovila, da brez plesa preprosto ne morem živeti. Ples je ljubezen mojega življenja. Seveda je tudi pandemija vplivala na moje čustveno stanje, tako kot na mnoge druge. V tem času sem začela delati na spletu kot učiteljica angleščine z otroki z vsega sveta – od Savdske Arabije do Južne Koreje – in to delo opravljam še danes. Zahteva veliko energije, saj sem po naravi zelo predana in motivacijska, ampak je izjemno lepo spremljati napredek učencev.
Najtežje obdobje pa je bilo leto 2022, ko sem izgubila svojo slovensko babico, s katero sva bili zelo povezani. Tisti dan je umrl del mene. Čeprav sem morala kmalu nadaljevati z delom, sem se vsaj eno leto soočala z depresijo. Med pandemijo sem bila ves čas v stiku tudi z armenskimi prijatelji, saj se je takrat odvijala vojna v Artsakhu (Arcahu). Tudi to je na mnoge od nas pustilo močne psihološke posledice.

Pandemija je med drugim prinesla možnost učenja od najboljših plesalcev na svetu. Začela sem trenirati z ukrajinsko zvezdo orientalskega plesa Allo Kushnir, ki je zelo uveljavljena tudi v Egiptu in velja za eno najbolj priznanih tujih plesalk tam. Postala je moja glavna plesna mentorica. Imela sem priložnost, da sem jo večkrat srečala tudi v Egiptu in se učila neposredno od nje. Je izjemno navdihujoča oseba in me vedno spodbuja, za kar sem ji zelo hvaležna. Še vedno redno sodelujeva na online treningih, kjer mi daje povratne informacije in podporo, tako da res vidim svoj napredek. Morda se motim, ampak imam občutek, da je moja pot nekako usojena med Evropo, Azijo in celo Severno Afriko. Če ne fizično, pa zagotovo vsak dan preko mojega spletnega učnega dela. Tudi kadar načrtujem drugače, me življenje vedno znova pripelje v te dele sveta.

Vmes si skočila tudi na lepotni oder in tekmovala za Miss Evrope ali nekaj takega. Kako te je zaneslo v te vode in kaj si odnesla iz te izkušnje?
To drži. Priložnost se je pojavila precej nepričakovano in sem si rekla – zakaj pa ne? Videla sem jo kot motivacijo za delo na sebi, tako fizično kot tudi na osebnostni in intelektualni ravni. Povabljena sem bila k sodelovanju, saj sem že prej delala v zabavni industriji, nato pa sem morala poslati svoj portfolio v Italijo. Kot sem že omenila, pa je bilo to obdobje zame tudi zelo težko – na oder sem stopila le nekaj tednov po smrti babice. Navzven sem delovala zbrano, v sebi pa sem se spopadala z veliko bolečino. Priprave na tekmovanje v Neaplju so trajale več mesecev. V tem času sem sodelovala tudi z uveljavljeno slovensko manekenko Lauro Škvorc, ki mi je bila v veliko pomoč. Manekenstva sicer nikoli nisem zares načrtovala, ampak me je življenje pripeljalo tudi tja – in zdelo se mi je kot dobra priložnost, da poskusim nekaj novega, ostanem v formi in sprejmem nov izziv.
Podobno kot v filmski industriji je tudi tukaj prisoten velik pritisk, še posebej, če si novinec. Po tem sem bila izbrana še za predstavnico Slovenije na enem izmed lepotnih tekmovanj v Egiptu, kjer smo dva tedna intenzivno trenirale za finalni večer. Učila sem se poziranja, hoje po pisti … stvari, ki se na prvi pogled zdijo enostavne, v resnici pa zahtevajo ogromno discipline. Tudi samo poziranje v visokih petah je fizično zelo naporno – proti koncu priprav smo imele noge že povite z obliži. S temi izkušnjami so se začele odpirati tudi nove priložnosti na mednarodni ravni, predvsem zaradi mreženja. Trenutno pa sem osredotočena na druge projekte. Kljub temu sem za to izkušnjo zelo hvaležna, saj sem se ogromno naučila. Vedno poskušam opazovati ljudi, ki so boljši od mene, se od njih učiti in rasti.
Najlepši del vsega pa so zagotovo prijateljstva, ki so nastala – še danes sem v stiku z Miss Armenije in Miss Poljske. Obe sta čudoviti osebi, od katerih sem se veliko naučila.

Je nekako indijski ples še vedno tvoja specializacija?
Temu se očitno res ne morem izogniti (smeh). Ljudje me še vedno zelo povezujejo z indijskim plesom in velik del mojega življenja je bil posvečen prav temu. V zadnjih letih pa sem se nekoliko oddaljila od klasičnega plesa Bharat Natyam, ki izvira iz južne Indije, saj je fizično zelo zahteven – predvsem za kolena. Po vseh izkušnjah danes veliko bolj poslušam svoje telo in izbiram plesne stile, ki so zame bolj prijazni. Seveda pa bom do indijskih plesov vedno čutila veliko ljubezen in spoštovanje. Občasno še vedno vodim Bollywood delavnice, pa tudi ustvarjam koreografije, ki združujejo elemente orientalskega plesa, klasike in Bollywooda, za vse, ki jih ta kombinacija zanima.

Zdaj pa se ponovno odpira možnost sodelovati v posebnem projektu v Kairu. Julija boš namreč gostujoča učiteljica oz. umetnica na festivalu The Star Week, ki ga mnogi poznajo po znanem učitelju Titu Seifu. Poučevala boš egipčanski ples. Kako je prišlo do tega sodelovanja, za kakšen dogodek gre, kakšnega obsega?
Povabljena sem bila kot gostujoča umetnica, kar pomeni, da bom nastopala ob številnih uveljavljenih egipčanskih in mednarodnih imenih, kot so Dandash, Alla Vats, Nasra Emam, Asmaa Omar, Marwa Ezat in še mnogi drugi. Festival organizira svetovno priznani egipčanski mojster Tito Seif, ki že vrsto let velja za eno najpomembnejših imen v svetu orientalskega plesa. Povabilo sem prejela od dr. Mohameda Salaha, uradnega pedagoga akademije, mojstra egipčanskega folklornega plesa in člana znamenite skupine Reda. To povabilo mi res ogromno pomeni – iskreno, včasih se mi zdi, kot da se moram uščipniti in preveriti, ali je vse skupaj resnično. Z dr. Moo Salahom se poznava že več let. Spoznala sem ga preko svoje mentorice, egipčanske plesne zvezde Princess Turrini iz Kaira, ki je bila ena mojih učiteljic in mi je velikodušno predajala svoje znanje, izkušnje in nasvete. V Kairu sem se z njim učila že pred leti in od takrat ostajava v stiku. Egipt mi je zelo pri srcu – ne samo zaradi umetnosti, ampak predvsem zaradi ljudi. Njihova toplina, srčnost in iskrenost so me vedno znova navdušili in tam se res dobro počutim.

Festival The Star Week je nov projekt pod vodstvom Tita Seifa in bo potekal med 7. in 13. julijem 2026 v Kairu, ki velja za zibelko orientalskega plesa. Gre za večdnevni mednarodni dogodek z več kot 20 urami delavnic egipčanskega folklornega plesa, vsakodnevnimi gala večeri in tekmovanji. Udeležili se ga bodo plesalci in učitelji z vsega sveta, zato je to izjemna priložnost za poglobljeno izkušnjo egipčanske kulture in umetnosti. Zame osebno je to velik korak in čast, hkrati pa tudi lepa priložnost, da Slovenijo predstavim na tako pomembnem mednarodnem odru. Verjamem, da je to lahko tudi navdih za slovenske plesalke, ki si želijo izpopolnjevati svoje znanje neposredno v Egiptu.

Kako pa iz indijskega plesa ‘skočiti’ v egipčanski ples?
Čeprav me mnogi poznajo po indijskem plesu in predanosti le-temu, sem pravzaprav pričela svojo plesno pot v otroštvu z egipčanskimi oz orientalskimi plesi. Na neki točki sem se morala odločiti čemu bom namenila več pozornosti. Ampak je orientalski ples vedno bil dela mojega življenja in moja prva prava plesna ljubezen. Tako da se samo vračam k svoji prvi ljubezni. Zato danes ne bi rekla, da sem ‘skočila’ iz enega v drug ples, ampak da se pravzaprav vračam tja, kjer se je vse začelo.
Boš edina Slovenka tudi v Egiptu? Vem, da je marsikateri slovenski plesalki Tito pojem egipčanskega plesa…
Mislim, da bom druga Slovenka, ki je bila povabljena na takšen prestižen festival. Pred leti je bila na podoben festival povabljena tudi Ana Perčič, ki živi in ustvarja v Kairu. Z njo sem tudi sama v stiku in kadar se srečava, si vedno vzameva čas za kavo ali kosilo. Je izjemna plesalka in čudovita oseba. Tako da ne, tokrat ne bom edina Slovenka v tej zgodbi – ampak sem pa zelo ponosna, da lahko nadaljujem to pot.
Če se malo pošalim – očitno imam zlato medaljo v Indiji in srebrno v Egiptu (smeh).

Na FB imaš pa napisano bivališče Mumbaj. Kje je torej tvoj dom, kje nastaja tale najin intervju?
Oh, tega pa na Facebooku v resnici nikoli nisem spremenila. Mogoče zato, ker mi je všeč biti malo skrivnostna – pravijo, da je molk skrivnost uspeha (smeh). Nazadnje sem bila v Mumbaju oktobra, trenutno pa tale intervju nastaja kar z mojega kavča v Sloveniji. Preteklo leto sem imela priložnost obiskati kar devet držav, za kar sem izjemno hvaležna. Kam me bo pot odnesla naprej, pa… pustimo malo odprto.
Se preživljaš samo s plesom ali še z vsem, kar sva mogoče omenili v intervjuju?
Glavni vir mojega dohodka je poučevanje – angleščine, slovenščine in plesa. Trenutno delam še na enem ustvarjalnem projektu, povezanim s plesom in umetnostjo. Živeti samo od plesa je danes precej težko, a po drugi strani delo na različnih področjih človeka bogati – predvsem osebnostno. Zato sem za vse te priložnosti zelo hvaležna.

Se počutiš del slovenske ali bolj mednarodne plesne scene?
Zaenkrat se zagotovo bolj počutim del mednarodne plesne in zabavne scene. Rada sodelujem, kadar je projekt zanimiv in vzdušje prijetno, ter ko lahko učim, plešem in rastem ob drugih strastnih umetnikih. Slovensko sceno seveda opazujem in sem vedno hvaležna za vse izkušnje, ki sem jih tam pridobila, a moje delo me je v zadnjih letih naravno vodilo tudi v širši, mednarodni kontekst. To mi omogoča, da se nenehno učim, rastem in raziskujem različne (plesne) kulture.

Orientalska scena pri nas je relativno majhna, a zelo intenzivna. Kako jo ti doživljaš?
Slovenska orientalska scena je res majhna, a zelo strastna in intenzivna. To pomeni, da je veliko energije in predanosti, kar je zelo lepo videti. Seveda pa, kot v vsaki manjši skupnosti, je prisotna tudi določena konkurenca in različna mnenja, kar včasih ustvarja izzive. Kljub temu jaz vedno poskušam gledati na pozitivno – cenim vsako priložnost za učenje, sodelovanje in rast, in verjamem, da se lahko vsak od nas razvija po svoji poti, ne glede na okolico.

Bila si tudi avtorica prvega flash moba indijskega plesa. Boš to ponovila še kdaj?
Pravzaprav sem do zdaj v Ljubljani izvedla že tri flashmobe indijskega plesa. Prvega sem organizirala pred približno 11 leti, drugega pred 9 leti, zadnjega pa septembra 2025. Moram priznati, da sem v tem precej “one-woman band” – nimam nobenega državnega financiranja, vsi flashmobi so bili pobuda iz čiste ljubezni do plesa in ljudi. Zato sem izjemno ponosna na sebe in vse udeležence. Vsakič je bilo neverjetno doživetje. Za zadnji flashmob je bila ‘kriva’ pesem Sapphire Eda Sheerana in Arijita Singha. Ko sem jo slišala, me je preplavila energija in sem pomislila: ‘To pozitivno energijo ljudje potrebujejo.R

Read Entire Article