Plesno pesniški performans KR(E)Č Urše Majcen in Alje Lacković. Ko dva jezika metafor zakričita skupaj!

Predstava je bila del drugega poskusa prvega ljubljanskega pesniškega festivala in smo si jo ogledali v dvorani Plesnega Teatra Ljubljana v ponedeljek 23. marca ob dvajsetih.

Plesno pesniški performans KR(E)Č – ples in poezija združuje dve abstraktni govorici in gradi na njunih stičiščih. Vzpostavljanje in razvijanje odnosa med pesnico Uršo Majcen in plesalko Aljo Lacković postopoma razkriva njune intimne dvome v njuno ustvarjanje ter legitimnost proizvajanja pomenov. Predstava je bila del drugega poskusa prvega ljubljanskega pesniškega festivala in smo si jo ogledali v dvorani Plesnega Teatra Ljubljana v ponedeljek 23. marca ob dvajsetih. Ljubljanski pesniški festival združuje izrazne jezike in širi polje poezije tudi na drugih področjih, z dogodki kot so uglasbena poezija Andreja Rozmana Roze, gledališki eseji, pesniški slam in razni intermedijski performansi, ki temeljijo na pesniškem izrazu.

Plesna koreografija Alje kot zaporedje zlogov gradi svoj izraz, ki mu Urša postopoma dodaja besede. Sprva je Aljin gib tisti, ki vodi pesem, nato pa pesem prevzame in vodi gib. Izraza postaneta soodvisna, poosebljata pa ju telesi ustvarjalk. Zapleteta se v kompleksen odnos med metaforami besed in plesa, ki je na trenutke sovražen in izčrpavajoč, spet drugič naklonjen in soodvisen. Sam naslov namiguje na krč kot čustveno in fizično stanje ustvarjalnosti in hkrati na kričanje, kot potrebo po izrazu, ki jo krč duši. Gib in poezija se prepletata v dinamičnem dialogu in se združujeta v enotno govorico ob ohranjanju lastnega izraza. Telo spremlja besedilo, ga razpira in dopolnjuje, mu včasih tudi nasprotuje ter ga preizprašuje. Plesalkino telo postane prostor, kjer se zrcalijo notranji konflikti, ranljivost in intenzivna čustva, medtem ko poezija deluje kot strukturiran, a hkrati odprt tok misli.

Celotno dogajanje je začrtano z razprtim lesenim parketom pod plesnim podom, kar prispeva k topli atmosferi domačnosti. S stropa visijo besede, misli, zmečkani listi papirja, pripovedni rekviziti nekega ustvarjanja. Vsebinsko bi predstavo lahko razdelili na štiri dele. V prvem delu izraz vodi telo, ki se mu počasi pripišejo besede. Kot govorica kretanja se vsaki gesti, vsakemu gibu pripiše beseda in tako ples dobi glas, postane pesem. Ritem se stopnjuje to točke, ko pesem vodi gib in telo izčrpano ujame vase. Sledi del, ko se izraza ustvarjalk prepleteta. Plesalka spregovori in pesnica zapleše. V medsebojni dinamiki razplastita svoj odnos od vzajemne podpore in sočutja, do bitke za prostor, od močne in delno erotične naklonjenosti do ironizacije. Prav ironija, ki postopoma postane vedno bolj samonanašalna, pa je v ospredju tretjega dela.

Skozi format televizijskega kviza ali otroškega programa preizprašujeta svoje ustvarjanje. Vprašanja brez odgovorov so vedno bolj napadalna in žaljiva. Brutalno izpostavljene intimne nesigurnosti imajo sicer komičen učinek, vprašanja pa retorično ostajajo v zraku. V četrtem delu se zapreta nazaj vsaka vase in svoj ustvarjalni izraz. Alja se posveti plesnemu izrazu, medtem ko Urša ob njenem gibu zapisuje svoje misli, ki jih na koncu tudi pove in tako se predstava konča.
Avtorska glasba, ki jo je prispevala Kaja Janjić – fraw Blanka, nevpadljivo in nežno podpre nastopajoči, njunega odnosa ne podčrtava, pač pa ga prepušča v ospredju. Podobno odrska luč, ki je delo Janka Ovna, aktivno poseže v atmosfero zgolj na mestu, ko je čas za distopični kviz. Sicer ohranja intimno atmosfero s toplimi barvami in daje pozornost nastopajočima na odru. Tako ostaja središče pozornosti prav na stiku dveh umetniških izrazov, torej plesa in poezije ter glasbo, luč, kostum in scenografijo pušča ob robu oziroma so uporabljene kot podporna sredstva za izpostavitev teme. Dramaturgija je jasno začrtana in njen razvoj postopen, pri čemer je kot svetovalka sodelovala tudi Natalija Manojlović Varga.

(foto: Drago Videmšek)

Čeprav predstava jasno in premišljeno izpelje svojo dramaturško linijo ter dosledno gradi odnos med plesom in poezijo, pa prav v tej strukturiranosti in poudarjeni samorefleksiji tudi nekoliko obstane. Namesto da bi ustvarila resnično napetost ali premik, se predstava mestoma zateka k potrebi po lastnem potrjevanju, kot da mora upravičiti svojo prisotnost in izraz na odru. Tako se gledalec znajde pred delom, ki sicer išče stik med različnimi umetniškimi jeziki, a pri tem ne tvega dovolj, da bi ta stik zares presegel že znane in večkrat preigrane uprizoritvene pristope. Sveže učinkuje iskrenost ustvarjalk do sebe in procesa, vendar izraz ostane na raziskovanju stika, kjer umanjka vsebina. V trenutkih, ko se ples in poezija zares ujameta v skupnem ritmu, predstava ponudi subtilne in prepričljive podobe, ki nakažejo njen ustvarjalni potencial.