Svobodni ali brezplačni?

»Čim prej porušiti,« se glasi sodba stroke o stanju 16-nadstropne stolpnice Vjesnika, nekoč pomembnega središča tiskanih medijev v Zagrebu, po silovitem požaru, ki je izbruhnil prejšnji ponedeljek. Stavbo je projektiral arhitekt Antun Ulrich, graditi pa so jo začeli leta 1963. Mediji in novinarji so v stolpnici začeli delovati leta 1972.

Od medijev je v nebotičniku v zadnjem času deloval le radio Laganini FM, večina stavbe pa je v lasti države. Zagrebška policija je v petek končala preiskavo po požaru in ovadila 18-letna osumljenca, ki naj bi požar povzročila z zažiganjem kartona in papirja v zgradbi. Odločili so tudi o prihodnosti slavne modernistične stavbe: »Čim dlje takšna konstrukcija stoji, večja je nevarnost, da se nebotičnik poruši sam.«

Morda bi goreči nebotičnik Vjesnika lahko postal izhodišče za razmislek o stanju tradicionalnih medijev, ki so (že desetletja) v krizi. Je smiselno vztrajati pri formatu in pristopih, ki so delovali nekoč, ali je bolje dopustiti zrušenje in sprejeti dejstvo, da se je svet spremenil, mediji pa tudi. Sprememba ne pomeni nujno pogube, ampak razumevanje časa in nove pristope.

Opazila sem, da pri medijskem obveščanju javnosti in posledično novinarskemu delu obstajata dva bistvena principa.

Prvi je klasičen, povzema ga slavna izjava s preloma 19. v 20. stoletje, ki jo je izrekel urednik in lastnik Guardiana, T. C. Scott: Dejstva so sveta, komentar pa je »free«. Novinarji so brezkompromisno zavezani resnici. Poročajo naj o dejstvih, obiščejo kraje dogajanja in poiščejo relevantne vire. Komentarji predstavljajo subjektiven pogled, tudi ko izražajo glas stroke.

Takšno medijsko ustvarjanje je mogoče na podlagi zaupanja, ustvarjenega med poštenimi novinarji, uredniki z integriteto in pozornim občinstvom.

Toda priti do dejstev ni preprosto. Resnica je sicer res samo ena, vendar je legitimno, da jo vsakdo vidi drugače. Kot lahko spremljamo v našem javnem prostoru, celo ekstremno drugače.

Na to izmuzljivost objektivnosti je med zaslišanji v aferi Watergate opozoril kongresnik William Hungate: Če vztrajamo, da so razlike pogledov možne ob vsakem dejstvu, se lahko zgodi, da nekdo pripelje slona skozi tista vrata in jaz rečem: »To je slon.«, bi lahko kdo rekel: »To je le tvoj pogled.« Lahko da je to »miš s povečanimi žlezami«.

Od tod izhaja drugi, sodobnejši pogled k ustvarjanju medijskih vsebin, pri čemer novinar zavestno prevzame odgovornost za to, da dejstva predstavi skozi svojo presojo. Objektivnost ni nevtralnost.

Toda zato, da bi ta pristop novinarske odgovornosti lahko deloval, je poleg osebnih lastnosti novinarja: radovednosti in drže, da ne veš vsega, potrebna visoka demokratična kultura družbe. Če tega ni, lahko pridemo do arogance mnenjskih mehurčkov, ki sami sebe prepričujejo o pravilnosti svojega pogleda.

Poglejmo še sveži primer poročanja o referendumu in komentiranja po presenetljivem izidu, v nasprotju z napovedmi medijev. Na Odmevih smo izvedeli, da so nasprotniki referenduma nastopali čustveno manipulativno in politikantsko, zagovorniki pa argumentirano. Toda če pogledamo zastopnike, med nasprotniki večinoma stroka, med podporniki pa politiki, se takšen komentar ne zdi popolnoma objektiven.

Še toliko bolj, če v studiu nismo imeli nikogar, ki bi predstavljal stran zagovornikov referenduma (proti). Podobno se lahko vprašamo o informiranju pred referendumom: smo imeli dovolj argumentiranih soočenj, kjer bi se poglobili v napovedani zakon? Vtis je, kot da bi javni medij, namesto da bi vse moči uperil v čim bolj objektivno predstavljanje dejstev in soočanje mnenj relevantnih sogovornikov čim bolj marginaliziral ta vprašanja.

V slovenskem prostoru je sicer značilna delitev na levo – desno, ki jo kuri kulturni boj, na pogon katerega deluje tudi del medijske scene. Toda če se posvetimo vsebini, ugotovimo, da imata tako imenovana desnica in tako imenovana levica pogosto zelo podobne poglede.

Kar je na videz levo, je nekritično zagovarjanje politične in ideološke kontinuitete iz časa pred osamosvojitvijo, pri čemer je ideologija le fasada, ki prikriva ekonomsko vzdrževanje takšnih in drugih omrežij. Trdovratna inercija, ki nas znova in znova zaslepi, da se, namesto da bi razpravljali o vsebini, raje zmerjamo.

Cenim modernistični opus arhitekta Antuna Ulricha in mi je žal pogleda na modernistično ikono v plamenih. Toda časopisna preteklost, pogosto ujeta v propagandni aparat nekdanje oblasti, se mi ne zdi vredna objokovanja.

Bistveni premik od tiskanih in klasičnih elektronskih medijev k spletnim platformam in družbenim omrežjem je evolucijo slovenske medijske pokrajine vsem omejitvam navkljub pripeljal na nove in vse hitrejše obrate.

Prihodnost istočasno navdušuje in mi vzbuja nekaj pomislekov.

Na spletu ni skupnega dogovora, kaj predstavlja vsaj minimalno kohezivno družbeno središče, kaj pa sodi na obrobje. Razdeljen na enako misleče, ločene od drugih enako mislečih, brez zavetja uredniške roke, prepuščen dretju in zmerjanju, kjer nihče več nikogar ne sliši.

Toda splet omogoča ogromen doseg, ki se mu ne približa nobena distribucijska mreža, nov začetek brez ogromnih sredstev in prostor za vse tiste medijske idealiste, ki so resnično radovedni, pogumni, odprti na vse strani, pošteni in ki jih žene neustavljiva sila po odkrivanju resnice. Ne glede na način podajanja novic, medije potrebujemo bolj kot kadarkoli. Danes zanje ne potrebujemo palač.

Nina Granda

Kolumna je bila objavljena novembra 2025 v časniku Delo