Svetilnik Sućuraj (otok Hvar) in točka med morjem ter goro, kjer čas zastane

Ko trajekt iz Drvenika počasi reže valove proti otoku Hvaru, se pred očmi potnikov odpre prizor, ki je hkrati razglednica in intimen trenutek stika z naravo. Svetilnik Sućuraj, bel in trdno zasidran na vzhodnem rtu otoka, kot bi čuval vhod v neko skrivnostno celino, se pojavi ob obali s svojo elegantno kamnito silhueto. Ozadje mu dela mogočno Biokovo, katerega siva, razbrazdana površina v kontrastu z modrino morja deluje skoraj slikarsko. Med pljuskanjem morske pene in soncem, ki na obzorju že pušča prve zlate sledi, postane jasno, zakaj številni obiskovalci prav ta trenutek označijo za enega najbolj čarobnih v vsej Dalmaciji.

Trajektni pristanek v Sućuraju ni zgolj prehod s celine na otok, ampak potovanje v prostor, kjer se sodobnost ne vsiljuje naravi. Svetilnik, ki je zgrajen v poznem 19. stoletju, natančneje leta 1889, še danes mirno stoji na točki, kjer so stoletja valovi udarjali ob kamnito obalo, mornarji pa se zanašali na njegovo luč kot na zadnji pozdrav pred odprtim morjem ali prvi znak varnega povratka.

Tišina kamna in šepet morja

Svetilnik Sućuraj ni le funkcionalna pomorska stavba – je arhitekturna pripoved o preteklosti, ko je bila vsakdanja plovba odvisna od naravnih znakov. Njegova kvadratna kamnita konstrukcija z nizko, trdno zgradbo in manjšo stolpo stoji le nekaj metrov od morja. Obkrožena je z nižjo skalnato obalo, ki v sončnem zahodu zažari z oranžnimi odtenki.

Danes svetilnik ni več zgolj orodje mornarjev, temveč postaja tudi zavetje tistim, ki iščejo oddih v tišini. Znotraj prenovljene zgradbe se nahaja počitniška hiša z osmimi ležišči, moderno kuhinjo in preprostim, a okusnim pohištvom. Kljub udobju, ki ga ponuja, prostor ostaja zvest svoji osnovni funkciji: da opazuje in spoštuje morje.

Vonj po soli in borovcih, ki rastejo ob poti do svetilnika, spremlja obiskovalca vse do točke, kjer se pogled izgubi med otoki in obrisom Makarskega primorja. Pogled na Biokovo iz Sućuraja je nekaj, kar presune – visoka, dramatična gorska veriga z belimi skalami in redkimi zelenimi žilami je kot naravna trdnjava, ki stoji nasproti mirnemu in nepredvidljivemu morju. Ravno ta dvojnost ustvarja občutek, da se tu stikata dva svetova: kopno in otok, stvarno in mitsko.

Mesto med dvema svetovoma

Sućuraj je majhno pristaniško naselje s približno 350 stalnimi prebivalci, a njegova zgodovina je dolga in v marsičem burna. V preteklosti je bil večkrat popolnoma uničen in nato znova pozidan, kar mu je vtisnilo poseben značaj. Rustikalne kamnite hiše s terasami. Tlakovane ulice, ki vodijo proti obali. In dolge promenade so rezultat več stoletij sobivanja z naravo in z morjem.

Zaradi svoje lege je Sućuraj najbližje celini – le pet kilometrov oziroma tri navtične milje ločujejo ta konec Hvara od kopnega. Prav ta bližina je skozi zgodovino omogočila trgovino, izmenjave in nenazadnje preživetje v času izolacije. Danes je ta bližina prednost za vse, ki želijo doživeti Hvar brez turistične množice, ki je sicer značilna za zahodne dele otoka.

Sućuraj nudi tišino in jasnost. Tukaj se življenje meri z dolžino sence ciprese ali s številom rib, ki jih prinesejo ribiške mreže. Mestece ima osnovno šolo, pošto, ambulanto, manjši heliodrom za nujne primere, trgovine in nekaj restavracij, ki ponujajo domače vino, oljčno olje, žganje in morsko hrano, pripravljeno na način, ki ne skriva vpliva tradicije.

Svetilnik kot simbol notranjega miru

Za mnoge obiskovalce postane svetilnik simbol spremembe – kraj, kjer se konča hitenje in začne opazovanje. Sončni vzhod na rtu Sućuraj ima nekaj meditativenega. Morje se v zgodnjih urah skoraj ne premika, valovi pa le tiho božajo skale. In svetloba se odbija v milijon drobnih zrcal. S tem, ko svetilnik potopi svojo senco v morje, ustvari iluzijo lebdeče zgradbe – kot bi bila tam zato, da čaka.

Ta preprost trenutek – pogled s palube trajekta na svetilnik, Biokovo in kristalno modrino Jadrana – ima moč, da utiša notranji hrup. Čas se zdi upočasnjen, svet pa manj zapleten. Vsaka naslednja pot na otok se zato ne začne šele ob pristanku, temveč že ob pogledu na to svetlobno točko sredi skal.

Svetilnik Sućuraj

Vzdržljivost kamna in trajnost svetlobe

Čeprav je svetilnik Sućuraj danes tudi turistična točka, ostaja del funkcionalnega pomorskega sistema. Njegova svetloba še vedno utripa v ritmu, ki mornarjem pove več kot katerakoli sodobna navigacija – pove jim, da obstajajo kraji, kjer se narava in človek nista spopadla, temveč našla sožitje.

Svetilnik je priča zgodovine, simbol preživetja in tih opomnik, da še obstajajo prostori, kjer se lahko človek znova poveže s preprostim občutkom varnosti. In ko zvečer ugašajo zadnji žarki, svetloba svetilnika ostane – kot točka upanja, kot izhod iz vsakdana, kot sporočilo, da nas vedno čaka neko pristanišče.

Sućuraj kot izkušnja, ne le destinacija

Svetilnik Sućuraj je mnogo več kot le znamenitost, ki jo obiskovalec ovekoveči s fotografijo. Je kraj, ki ponuja oddih in umik, ne le telesa, temveč tudi duha. V njem se skrivata zgodovina in sodobnost, estetika in uporabnost, tišina in pomen. Pogled s trajekta, tisti prvi stik z otokom, kjer se modrina neba zlije z modrino morja in kjer se silhueta Biokova dviga nad svetilnikom, je trenutek, ki ostane.

Ko turizem pogosto pomeni hitrost, množico in spektakel, Sućuraj ponuja nasprotje – spokojnost, naravno lepoto in trajno prisotnost svetlobe, ki je že več kot stoletje kažipot vsem, ki se odpravljajo proti otoku. In prav zato je pogled s trajekta na svetilnik Sućuraj nekaj posebnega. Ker ni le razgled, temveč uvod v izkušnjo, ki jo ponudi le redko kateri kraj.

Skriti biser Jadrana: Zavala na Hvaru

Objava Svetilnik Sućuraj (otok Hvar) in točka med morjem ter goro, kjer čas zastane se je pojavila na Vse za moj dan.