Svetac (Sveti Andrija) je najbolj izoliran hrvaški otok, kjer ni mraza in strašijo zgodbe

Na daljni zahodni rob Jadranskega morja, daleč onstran turističnih tokov, kjer se morje pogosto spremeni v brezkompromisno in divjo silo, se skriva otok z močnim značajem in osupljivo zgodovino. Svetac, poznan tudi kot Sućadrijevac ali po italijansko Sant’Andrea. Pripada viškem arhipelagu in leži približno 30 navtičnih milj od prvega obalnega naselja. Je otok brez stalnih prebivalcev, brez pitne vode, z ostrimi skalnatimi stenami, a tudi z nečim, česar nima noben drug kraj na Hrvaškem – brez mraza.

Otok, ki ga mnogi ne poznajo, a si ga je vredno zapomniti

Ta skrivnostni otok, na katerem se srečujejo vetrovi, legende, redke ptice in ostanki civilizacij, je bil nekoč znan tudi kot Vražji otok. Njegova silhueta je z otoka Hvar vidna ob dobrih svetlobnih pogojih, kot zamegljena črna gora, ki lebdi tik nad morsko gladino.

Otok Svetac, Sveti Andrija

Oddaljenost, ki pomeni samoto

Lokacija, ki ustvarja legendo

Svetac leži zahodno od otoka Vis in je od njega oddaljen okoli 2,5 kilometra več kot znani Brusnik. Je pučinski otok v pravem pomenu besede – najbližje stalno poseljeno kopno je 55 kilometrov stran. Do tja ni nobene redne ladijske povezave. Otok nima pristanišča, dostop do njega pa je mogoč le prek naravne uvale Slatine na jugovzhodni strani, kjer stoji nekaj kamnitih hiš. Drugje so obale previsoke, strme in nevarne.

Klima, ki je bolj sredozemska kot drugod

Najtoplejša točka Hrvaške

Na Svecu nikoli ne zmrzuje. Najnižja temperatura, ki so jo tam kdaj koli izmerili, je bila točno 0 °C, povprečna letna temperatura pa se giblje pri 17,4 °C – podobno kot na Malti. Takšna klima pomeni, da je otok najtoplejše naravno območje na Hrvaškem, kljub temu pa ostaja popolnoma brez stalnega prebivalstva.

Rastje je zaradi tega razmeroma bujno. Raste rogač, nekoč so se pasle ovce in gojili jastogi. Otok je bil nekoč tudi dom sredozemski medvedici, danes pa v njegovih pečinah gnezdi eleonorin sokol – redka vrsta, ki potrebuje mir in odmaknjeno okolje za razmnoževanje.

Otok družine Zanki

Edina družina, ki je tukaj obstala stoletja

Svetac je od 18. stoletja pripadal družini Zanki, ki se je tja priselila iz polotoka Gargano v Italiji. Prvi člani so bili nabiralci smole, ki je bila v času jadranske pomorske prevlade izredno iskana za premazovanje ladij. Otok je bil zaradi tega gospodarsko izkoriščan – borove gozdove so močno poškodovali, marsikje pa jih popolnoma izsekali.

Družina Zanki je tu živela v popolni izolaciji. Preživetje je bilo odvisno od vremenskih pogojev, lastnih zalog in občasnih prihodov ribičev. Nazadnje je otok imel stalno prebivalko vse do leta 2000, ko je umrla zadnja članica družine, ki je na Svecu prebivala skozi vse leto.

Strašljive zgodbe, ki ne gredo v pozabo

Svetac nosi s seboj tudi temno zgodbo, ki je močno vplivala na njegov ugled. Po eni od legend naj bi otok obiskali angleški brodolomci, ki so se rešili in s seboj prinesli nekaj zlata. Pastirji, ki so takrat skrbeli za ovce in naj bi bili nekdanji kaznjenci, so jih najprej pogostili, nato pa umorili in zažgali. Enemu naj bi uspelo pobegniti in razkriti dogodek.

Vražji otok in legende o zlatu

Od tedaj naj bi Angleži ta otok imenovali Vražji otok. S tem imenom so označili tudi nevarnosti, ki jih prinašajo močna burja, nenadne nevihte, morski vrtinci in odsotnost varnega zavetja. Svetac je bil hkrati zatočišče in grožnja, otok, kamor si zašel – in si upal preživeti.

Arheološke sledi, ki pričajo o dolgi zgodovini

Od antike do bizantinske utrdbe

Čeprav danes na otoku ni več stalnih naselij, so arheološke sledi številne. V morju so našli antična sidra, kar priča o zgodnji pomorski poti. Na grebenu otoka so ohranjeni ostanki bizantinske utrdbe Krajicin, še starejši pa so rimski artefakti, raztreseni po terenu.

Svetac je torej več kot naravni fenomen, je zgodovinski prostor, ki je kljuboval vetru, času in samoti. Benediktinci, ki so tu živeli v 15. in 16. stoletju, so morda izkoristili odmaknjenost za iskanje božje bližine – ali pa preprosto mir pred svetom.

Ni za vsakogar, a vsak si ga bo zapomnil

Divja lepota brez kompromisa

Otok Svetac je neusmiljen, a čaroben. V njegovem podmorju še vedno plavajo jastogi, nebo preletavajo sokoli, v senci rogačev pa rastejo legende. Ni elektrike, ni telefonskega signala, ni gostiln, ni trgovin. Le kamen, veter, sol in morje.

Dostop je možen le z zasebno ladjo, obisk pa je odvisen od vremena in poguma kapitana. Tisti, ki so na njem že stopili, poročajo o nepozabnem občutku – kot da se čas ustavi, svet pa se oddalji.

Ta hrvaški otok ostaja v senci Hvara in Brača, a ima vse, kar iščete na dopustu

Objava Svetac (Sveti Andrija) je najbolj izoliran hrvaški otok, kjer ni mraza in strašijo zgodbe se je pojavila na Vse za moj dan.