Suzana Kos: Politika je boj za oblast, moč in denar, ne za ideale

Novinarka Suzana Kos ima za seboj več desetletij izkušenj v različnih medijih. Svojo pot je začela na Radiu Slovenija, nato delala na časniku Finance, Žurnalu, Dnevniku in Delu, leta 2025 pa je pristopila na portal Info360, kjer deluje kot raziskovalna novinarka in voditeljica oddaje V središču. V prostorih tega portala v Ravnikarjevi stavbi v centru mesta sva se Srečali za odkrit pogovor o medijski sceni.

Zakaj ste se odločili, da se posvetite novinarstvu?

V začetku študija novinarstva nam je Manca Košir rekla, naj ji napišemo nekaj o tem, zakaj smo izbrali takšen študij. Ne bi mogla reči, da sem si tega želela že od otroštva. Zagotovo pa nisem želela pisarniškega oziroma dolgočasnega dela. Morda me je tako pretreslo delo v nekdanji Banki Koper, ko sem kot dijakinja med počitnicami sortirala čeke različnih bank nekdanje SFRJ. (smeh)

Novinarstvo je tako ali tako način življenja, ampak to vem zdaj, nisem pa tega vedela, ko sem se vpisala na fakulteto. Urnika nimaš, kar je hkrati najboljše in najslabše dejstvo. Zaradi tega načina življenja trpi družina. Neprestano si pod časovnim pritiskom, ta je vse večji, ker se je vse preselilo na splet.

Radio, kjer ste začeli z novinarskim delom, ima značilnost aktualnosti, podobno kot sodobni spletni mediji, mar ne?

Od mojega dela na nacionalnem radiu je minilo res že lepo število let. Takrat je bil velik tehnološki napredek nakup faksa, imeli smo pisalne stroje, ni še bilo računalnikov, mobitelov, vsa komunikacija je potekala po stacionarnem telefonu ali osebno.

Spomnim se, da sem na poti s kakšne tiskovne na radio, če sem delala za poročila na primer ob 13. ali ob 15.30 uri, že v glavi sestavljala besedilo prispevka, da sem ga nato lahko pravočasno prebrala, posnela in zmontirala …

Torej se glede neposrednosti niti ni toliko spremenilo?

Če si dnevno v pogonu na radiu, verjetno ne. Pri časopisih pa tega časovnega pritiska včasih ni bilo, ker se je članke oddajalo do večernega pošiljanja v tiskarno. A tudi tam je zdaj drugače, saj je povsod mantra »Digital First«.

Z radia sem šla na Finance, kjer so se edini prvi resno zavedali sprememb, ki jih je prinesel splet, in imajo po moje tudi največ naročnikov na svoje spletne vsebine. Drugi časopisi so s tem močno zamujali.

Zakaj pa ste šli z radia na časopis?

Na Finance nisem šla neposredno z nacionalnega radia, pač pa po kratkem postanku v NLB. Po enajstih letih dela na radiu sem se pač naveličala, želela sem si spremembo in sprejela ponudbo Marka Voljča, takratnega predsednika uprave banke.

Nato pa me je na poslovni konferenci v Portorožu Peter Frankl, odgovorni urednik Financ, vprašal, ali mi v banki ni dolgčas. In sem se vrnila v novinarstvo.

Kako ste doživljali vrnitev k novinarskemu delu?

Kot odrešitev (smeh). Pristala sem celo na 30 odstotkov nižjo plačo. Morda zanimivost iz tistega časa: ko sem napovedala odpoved, nisem povedala, kam grem, in me je k sebi v pisarno poklical g. Voljč in rekel, da ga je večer pred tem skoraj zadela kap, ko je slišal, kam odhajam. Povedal pa mu je Gregor Golobič, takrat vplivni sekretar LDS.

Zakaj?

Finance so bile takrat tudi do NLB precej kritične in verjetno mu ni bilo vseeno zaradi kakšnih informacij, ki sem jih imela in se z njimi vrnila v novinarstvo. Kmalu se je zgodila afera Sigma; tudi o njej sem pisala, ko se je ob prehodu na nov informacijski sistem banke zgodila velika zmešnjava s podatki komitentov. Tudi takrat sem si pridelala nekaj sovražnikov; pa tudi s pisanjem na primer o tem, kako je Milan Kučan urejal izplačila zamrznjenih deviznih vlog nekaterim komitentom banke. 

Pravite, da ni levih in desnih – so samo dobri in slabi novinarji.

To sem pred leti rekla sedanji predsednici Nataši Pirc Musar, ko je bila še novinarka na Televiziji Slovenija in me je prosila za izjavo ob prejemu nagrade Društva novinarjev Slovenije. Vprašala me je, ali me ne moti, da sem se s to nagrado uvrstila med leve novinarje. Ljudi ne delim na leve in desne, sem ji odgovorila, pač pa na dobre in slabe, na pametne in neumne – tako tudi novinarje.

Svetovnonazorsko sem levo usmerjena, torej glede stališč do pravice do splava, pravic LGBTQ+ skupnosti, glede vprašanj, povezanih s polpreteklo zgodovino …

Kot novinarka pa skušam držati kritično distanco do politike, torej do levih in desnih. Tako me je prvak SDS v preteklosti zmerjal na X s presstitutko, Kolektorjevo slaščičarko, ki bo uničila vse anekse svojemu lastniku, po odhodu iz prejšnje službe sem bila z njegove strani označena za levo celico, ki se je z Dela preselila na Info360.

Ko pa kdaj pogledam komentarje na YouTubu pod oddajo V središču, ki jo zdaj delamo na našem portalu, me pljuvajo enkrat z desne, ker da sem fenica Levice, enkrat z leve, češ, da sem desničarka, janšistka ipd Mogoče pa to kaže, da delam prav.

Glede dobrih in slabih novinarjev na desni, če že pristajamo na to delitev, bi pa rekla, da se dejansko niso imeli kje zares “narediti”. Medijska krajina v Sloveniji je bila v preteklosti pretežno leva, zato se desno orientirani novinar preprosto ni imel kje uveljaviti.

Zakaj pa ni pogojev, da bi se razvijalo predvsem objektivno novinarstvo?

Kje pa bi se lahko “naredil” kdo, ki ni eksplicitno lev? V prejšnjem sistemu je bilo veliko novinarjev, zlasti pa urednikov, tudi članov tiste edine stranke, ki so jo takrat imeli. To se je perpetuiralo in je vplivalo na uredniško politiko in kadrovanje v medijih tudi po prvih demokratičnih volitvah; vladajoča politika, v pretežni meri so bile vlade leve oziroma levosredinske, pa je vplivala na nacionalko, na vse glavne medije. In tudi zdaj je podobno. Lastniki zasebnih medijev pa se s politiko povezujejo zaradi svojih interesov pri poslu, a ne medijskem.

Meni se zdi, da je danes veliko priložnosti za novinarsko delo. Pravzaprav jih še nikoli ni bilo toliko – za kritiko, dvom in preverjanje dejstev. In to tudi brez od prej obstoječega medijskega ali političnega zaledja. Ravno zato, ker večina medijev, ki nagovarja največ ljudi, po mojem tega ne počne dovolj celostno.

Po eni strani to drži, vsak lahko prek spleta dejansko sam nagovarja odjemalce različnih vsebin. Klasični mediji oziroma novinarstvo je izgubilo monopol nad informacijskim dostopom do ljudi.

Za celostno nagovarjanje, preverjanje, raziskovanje so potrebne ekipe ljudi, hkrati pa je tako težko preživeti, še zlasti zaradi dogajanja na področju oglaševanja.

Na drugi strani se je v »tradicionalnih« medijih število novinarjev zmanjšalo, malo je časa, veliko se dogaja, ekipe težko sledijo in preverijo vse, kar jim natrosijo vsak dan sproti. Ni časa, morda včasih niti volje.

Kaj mislite o cenzuri v medijih?

Da je žalostno dejstvo. Na eni strani jo pogojujejo interesi lastnikov zasebnih medijev. Dogaja se tudi samocenzura novinarjev, ki se v strahu, da bi se zamerili lastnikom, ne lotevajo določenih tem ali ljudi. Dogaja se cenzura urednikov – slutiti jo je tudi na javni televiziji. Dejstvo je, da so na nacionalki, ob očitni politični pristranskosti nekaterih ljudi, odvisni od vsakokratne politične oblasti, ki odloča o višini RTV-prispevka in dodatnih sredstvih, pa morda tudi zato vodstvo sklanja glavo.

Tudi novi programski načrt, po katerem naj bi Tarča ne bila več polemična oddaja, pač pa naj bi prinašala umirjene razprave o aktualnih problemih in kot sem razumela posredno tudi v načrtu sporočajo, da opozicija v njej ni zaželjena,, je mogoče razumeti kot neke vrste cenzuro.

Včeraj sem gledala Odmeve: najprej so sicer po Zoomu res objavili kratek komentar ekonomista, ki je bil kritičen do impulzivnega dviga minimalne plače na 1.000 evrov neto, potem pa so v studiu gostili tri komentatorje, ki so se vsi strinjali med seboj. Zdelo se mi je malce neobjektivno, da na javnem servisu, ki naj bi bil namenjen vsem, med vsemi kritiki z ekonomskimi argumenti niso našli nikogar, ki bi prišel v studio, ampak le tri zagovornike.

Morda pa jih niti niso želeli najti. Se vam zdi, da politiko komentirajo različni komentatorji ali precej enostransko usmerjeni gostje?

RTV-naročnino plačujejo vsi državljani, vseh političnih pogledov.

Na RTV so se z Robertom Golobom, kot je javno povedal sam, lotili čiščenja “janšistov”. Torej podporniki prvaka SDS nimajo pravice delati na javni RTV, četudi ustava pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Mar ni nedemokratično to, da so mediji nekritično sprejeli označevalec “janšist”?

Meni se to ne zdi znak nedemokratičnosti, prej morda pristranskosti, ali pa gre za posledico povsem osebnega odnosa do prvaka opozicije.

Sicer sem zagovornik svobode besede, vsak naj določi tudi način, s katerim izraža svoje mnenje, tudi na družbenih omrežjih, z vsemi morebitnimi posledicami svojega komuniciranja.

Res me zanima, kakšne posledice bo imela nedavna razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice (EČSP) v primeru tednik Mladina/Grims.

Slovenska sodišča so namreč po oceni EČSP preveč zaščitila ugled politika in premalo upoštevala širši kontekst politične razprave. ESČP je poudarilo, da morajo politiki kot javne osebe prenesti ostrejšo kritiko, še posebej v političnem tedniku.

Morda se nisem jasno izrazila, nevarno se mi zdi, da na podlagi osebnega odnosa do nekoga, ali do določenih mnenj, mediji podpirajo ustvarjanje velikega sramotilnega predala za vse, ki se ne strinjajo z določeno politiko. Pa morda sploh ne volijo te stranke. Pa tudi če bi jo. Ta oznaka, kot tudi nekatere druge, onemogočajo odprto kritiko in ožajo prostor razprave. Mediji sami sebe razglašajo kot zadje branike demokracije. Toda dopuščajo, če ne celo generirajo takšna etiketiranja, ustvarjanje notranjih sovražnikov. Eno je svoboda govora, toda mediji naj bi bili prinašalci dejstev, ne razpihovalci sovraštva.

Recept je enostaven, a očitno težko dosegljiv. Truditi se je treba, da kot novinar delaš z enako distanco do obeh političnih polov in da osebne politične preference ne vplivajo na delo. Povsem  pa se temu najverjetneje ni mogoče izogniti.

Ocenjujete, da je pod trenutno vlado svoboda medijev večja kot pod prejšnjo? Zakaj?

Glede na to, kar sem sama doživela v prejšnji službi, je svoboda manjša. Ker sem ob odhodu podpisala zavezo molčečnosti, bom tukaj naredila piko.

Morda pa si lahko sposodim razmislek dr. Žige Turka, ki je pisal o dveh preživetvenih modelih novinarjev. Prvi model je “služenje lastniku”; vanj je umestil številne časopise, ki so jih, kot pravi, kupili kapitalisti, ne zato, da bi se jim investicija vračala z dobički, pač pa, da bi z lastnim medijem dobili vzvod za vpliv na politiko. Časopis prinaša izgubo, ampak njegov lastnik gradi tunele z dobičkom. Če ne, bo o politiki napisal kaj slabega. Pri tem je Turk navedel Delo in Washington Post.

Drugi model pa je “služenje bralcem”. Nekateri mediji so ugotovili, da so ljudje pripravljeni vsebine plačati samo še v primeru, da pritrjujejo njihovemu mnenju o zadevah oziroma mnenju mehurčka, v katerem živijo. Medij jih radikalizira in poveča apetit za svoje še bolj kričave vsebine; pri tem modelu je dr. Turk navedel Mladino, Demokracijo in Tuckerja Carlssona.

Kaj mislite o medijskem aktivizmu?

Po eni strani me zabava, po drugi pa žalosti. Ob zapisih, v katerih berem, da je Golob organiziral kosilo, na katerem je oblikoval antifašistični blok, mi gre na smeh. Še zlasti, ker je bila med vabljenimi levosredinskimi strankami tudi Resni.ca Zorana Stevanovića, ki pravi, da mu je vzor slovaški premier Fico.

Aktivizem vidim tudi v minimiziranju poročanja o posegih predsednika vlade v policijo oziroma minimiziranju njegovih navodil, koga vse je poimensko treba zamenjati.

Minimizira sicer Robert Golob s svojim odvetnikom Stojanom Zdolškom, ki skuša zadevo prikazati, kot da gre le za dva nepomembna SMS-a. Zanimivo je bilo gledati, kako sta tistega dne poročali največji televiziji, ki sta iz Golobovega kroga dobili dozirano informacijo glede odločitve protikorupcijske komisije o kršenju integritete predsednika vlade. Na nacionalki je bila to tretja novica dnevnika, ki se je začela s stavkom, da zadeva še ni pravnomočna. Prvi prispevek v večernem dnevniku pa je bil o kosilu »antifašističnega« bloka. 

Aktivizem vidim tudi, ko berem zapise v Mladini, da je Levica preprečila nadaljnje premike k fevdalizmu na področju nepremičnin. Številke sicer kažejo, da ima Slovenija enega najvišjih deležev lastniških nepremičnin v Evropi, 78,7 % gospodinjstev je lastnikov stanovanj (zasedena stanovanja). Povprečje evroobmočja je 64,5 % lastniških stanovanj. V tako opevani Švici je delež nekaj čez 40 %.

Slovenija se uvršča med države z najnižjo dohodkovno neenakostjo na svetu, je država z enim najnižjih Ginijevih količnikov v EU, hkrati pa nekateri razpredajo o fevdalizmu?!

Kje je razlog za tak aktivizem?

Razlog je v zgodovini slovenskega medijskega prostora in dejstvu, da številni živijo v svojem ideološkem mehurčku iz katerega gledajo na svet okoli sebe. Je pa zanimivo, da so prevladujoči medijsi levosredinski, zadnja raziskava Slovensko javno mnenje pa je pokazala, da se je delež sredinskih volivk in volivcev skrčil, leta 2022 je znašal delež tistih, ki so se umeščali na sredino 35 odstotkov, lani pa 19,9 odstotka. Primerjava podatkov iz te raziskave kaže, da se je okrepila desna sredina, nekaj več je tudi tistih, ki se opredeljujejo kot povsem desni. Podoben trend je tudi na levem polu, kjer rezultati kažejo, da se je povečal delež tistih, ki so zmerno levi (vendar za manj kot na desni sredini) in tistih, ki se opredeljujejo kot izrazito levi.  

Se je v desetletjih letih od osamosvojitve to spremenilo?

Ob zgodovinskih razlogih imajo pri aktivizmu zagotovo pomembno vlogo tudi tokovi denarja iz (para)državnih družb v medije, pa tokovi denarja različnih ministrstev, ob hkratnem dejstvu, da imajo lastniki medijev določene interese, ki vplivajo na pisanje njihovih medijev. Nekateri tudi prijateljujejo s politiki.

Kot gledalko in državljanko me zmoti, ko v medijskih soočenjih opažam nejasnosti, ki jih novinarji dopuščajo. Na primer, da ne zmoremo jasno obsoditi nepoštenega ravnanja oblasti, razen če ga relativiziramo tako, da začnejo in zaključijo z omembo opozicije. Ohranjanje vedno istega, namesto predlogov za izboljšave vsakdana vseh. Zakaj?

Verjetno je življenje v mehurčku, iz katerega ne moreš ali preprosto niti ne želiš čim bolj realno pogledati na svet, najbolj udobno. V njem se počutiš najvarneje.

Pred časom sem se dobila z nekaterimi nekdanjimi kolegi z Dela. Eden od njih mi je rekel, da na Info360 premalo pišemo o Janezu Janši. Meni pa se zdi, da morajo mediji nastavljati ogledalo vsakokratni oblasti, saj imajo njene odločitve neposreden vpliv na naše življenje. Ne pa objave na X.

Si pa prav nobena oblast ne želi kritičnih medijev.

Poglejmo odnos novinarjev do ljubljanskega župana.

Nedavno je v Tarči filozof in publicist Boris Vezjak opozoril na nedopusten medijski molk v zvezi z dogajanjem v Ljubljani. Popolnoma se strinjam z njegovim opažanjem.

Zakaj takšen molk? To so vendar prvovrstne novinarske zgodbe.

Ljubljanski župan je močan človek z različnimi povezavami. Zakaj mediji molčijo? Poglejte fotografije, v družbi katerih ljudi se Zoran Janković pojavlja in vpliv teh ljudi. Novinar lahko predlaga temo, lahko napiše članek o njem in njegovih rabotah, ampak ne bo objavljen – v določenih medijih zagotovo ne.

Kaj to sporoča o novinarski Drži?

Ne bom ocenjevala drže kolegov, vsekakor zase lahko rečem, da me hrbet ne boli (smeh).

S kolegico Barbaro Eržen – obe sva odšli z Dela, in nisva bili edini – sva pred časom posneli podcast z Mojco Šetinc Pašek. Po klicu iz kabineta predsednika vlade so podcast umaknili in nikoli ni bil objavljen, vključno z napovednim člankom, ki je bil že postavljen, a nato umaknjen iz časopisa. Tako pač je, ali se ukloniš, ali pa greš …

Članek o pašteti je vaš zadnji na Delu?

Morda je bil to zadnji članek, ne vem, ne spomnim se.

Če gre za članek o nekem večtonskem naročilu paštete obrambnega ministrstva, je bil verjetno eden od tistih, ki sem jih napisala, ko je bilo treba dvigniti krivuljo branosti na spletu, ko se je obrnila navzdol.

Kaj so najbolj brane stvari na spletnih straneh – kronika ali pa vreme. S Financ sem se poslovila s člankom z naslovom »Gole tudi med nogami«, pa tudi zanj ne vem, ali je bil zadnji ali ne. Vem, da so kolegi govorili, da je dolgo sodil med najbolj brane. Niso žal najbolj brani poglobljeni članki ali strokovne analize in komentarji, ampak največje oslarije. Sicer pa je ta članek dejansko govoril o neki novi knjigi o hujšanju, ki je ravnokar izšla, in ker nismo želeli objaviti članka samo o nekem priročniku, se je spremenil v nekaj v slogu – kaj vse smo ženske pripravljene pretrpeti za moške … Naslov je bil pa takšen, jasno, zaradi klikov na spletu.

Kaj pričakujete od urednika?

Da ustavlja politične pritiske in pritiske oglaševalcev. Uredniki so zelo različni, kar nekaj sem jih spoznala v 35 letih; eni grozni oportunisti in pokvarjenci, eni pa profesionalci in dobri tudi kot ljudje.

Kako se vidi, kdo je dober? Izbere pravo temo ob pravem času? Pomaga, da je članek boljši? Kaj tretjega?

Urednik je zame, zdaj ko sem na koncu svoje profesionalne poti, predvsem nekakšen usklajevalec. Izkušenim novinarjem tem načeloma ne določa urednik, predlagajo jih sami, imajo svojo mrežo informatorjev. Če pokrivajo svoja področja, tudi najbolje vedo, kaj je aktualno in kaj se dogaja. Urednik ti lahko pomaga pri razmisleku, ko si v kakšni dilemi, novinarjem začetnikom pa gotovo pomaga tudi z nasveti.

Pa lastnik medija?

Da zagotavlja novinarsko svobodo, se ne ukloni pritiskom politike in interesnim krogom. Novinar si takšnih lastnikov želi. In jih potrebuje, če hoče dobro delati.

Zakaj pa imajo lastniki medijev medije?

No, tiskani dnevniki niso več donosna stvar. Distribucija je draga … Torej so v ozadju lastništva drugi motivi.

Razlika med javnimi in zasebnimi lastništvi v medijih?
V javnem je novinarje težje odpustiti.

Zakaj se ne pojavlja več medijskih projektov od spodaj navzgor? Saj ti ni treba plačevati distribucije? Lahko gre za spletni medij …?

Po mojem zato, ker je na trgu težko preživeti zaradi razdelitve oglasnega kolača, ki je prvenstveno namenjen televizijam.   

Čudi me, zakaj ni vsaj več poskusov. Tudi če vsi projekti ne bi bili uspešni, bi že samo poskušanje kazalo na živost medijske krajine. Pa tega ne vidim. Novinarji tako poudarjajo svobodo, potem pa vsi iščejo lastnike, namesto da bi naredili lastne medije, po svoje.

Kruta realnost je, da se v Sloveniji zaradi majhnosti trga in stanja na področju razdelitve oglaševalskih prihodkov mediju ne da oziroma je zelo težko preživeti. Do vsakokratne vladajoče politike kritični mediji ne bi dobili oglasov državnih in paradržavnih firm. Če oglaševanje ne bi bilo politično pogojevano, bi bilo morda teh poskusov več. Še kolegi Žurnala24 so se po nekaj letih samostojnega lastništva zaradi varnosti preselili nazaj pod okrilje avstrijskega lastnika.

Toda zakaj bi se nek nov medij že na začetku usmeril na oglase državnih podjetij? Zakaj raje ne, na primer, na bralce? Ti omogočajo edino pravo neodvisnost. Poleg razgledanosti in širine avtorjev, seveda.

Ali so bralci pripravljeni plačati za zaklenjene medijske vsebine na spletu, če imajo tega na pretek brezplačno – MMC RTV, Siol sta odprta državna portala, ki sta neke vrste nelojalna konkurenca vsem zaprtim vsebinam na drugih medijskih spletnih straneh.

Ko so se odločili, da prenehajo i