Stranka AfD na razpotju

Piše: Alvaro Penas

Stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) je postala vodilna stranka v volilnih namerah Nemcev, saj je v zadnjih anketah dosegla 26 odstotkov podpore, kar je eno odstotno točko več kot CDU, ki trenutno vodi zvezno vlado. To je odlična novica za stranko, ki jo vodita Alice Weidel in Tino Chrupalla, vendar bi bil, če ne bi prišlo do politične katastrofe, edini način, da AfD v bližnji prihodnosti postane vladajoča stranka, prebijanje sanitarnega kordona proti njej, za kar bi morala doseči dogovor s CDU, kar je možnost, ki ji je Alice Weidel javno izrazila svojo podporo. Vendar pa obstaja ena ovira, ki to možnost onemogoča: Rusija.

Pravzaprav je vodja poslanske skupine CDU/CSU v Bundestagu, Jens Spahn, v izjavah za NTV pred nekaj dnevi odločno zavrnil kakršno koli možno sodelovanje z AfD: »Nepredstavljivo« je dejal. »S to AfD, to stranko, podrejeno Putinu, ki si želi šibke Nemčije, ki nas želi izročiti Rusiji (…), ne bo nobenega sodelovanja, nobenih pogovorov.«

To se je zgodilo, potem ko so poslanec Bundestaga Steffen Kotré, saški deželni voditelj AfD Jörg Urban in poslanec Evropskega parlamenta Hans Neuhoff odpotovali na konferenco BRICS-Europe, ki je potekala v ruskem letoviškem mestu Soči ob Črnem morju, pod pretvezo »gradnje mostov za mir«. Med konferenco se je Kotré v intervjuju za ruski medij Izvestia izrekel za ponovni nakup ruskega plina in nafte ter nasprotoval pošiljanju pomoči Ukrajini: »Nekaj ​​se mora spremeniti. Moral bom reči ne, ne bo več podpore. Humanitarne pomoči, da, vendar ne dobav orožja ali česar koli drugega.«

Weidelova, ki je storila vse, kar je mogla, da bi preprečila potovanje, je na Compact-TV kritizirala poslance: »Čeprav razumem motive nekaterih poslancev, ne bodo imeli pomembnega vpliva na mirovna pogajanja,« je dejala in poudarila, da AfD »sploh ni vladajoča stranka«. Zanimivo je, da je bil Neuhoff tisti, ki je sprožil postopek za izključitev Tima Schramma, mladega politika AfD, ki je služil kot prostovoljec v ukrajinski vojski, iz stranke. Schrammova obramba Ukrajine, o kateri nenehno govori od vrnitve s fronte, je razburila najbolj goreče podpornike Rusije, hkrati pa je spodbudila druge, da so ga javno branili. Za Schramma je potovanje primer dvojnih meril nekaterih članov AfD: »Neuhoff, ki je bil najbolj glasen pri prizadevanju za mojo izključitev iz stranke, je ignoriral prošnjo našega voditelja in odhitel v Moskvo. Na srečo so odpovedali srečanje z Medvedevom, propagandistom, ki občasno grozi, da bo Berlin znova zravnal s tlemi.« Da bi zadeve še bolj zapletli, je Tino Chrupalla v intervjuju vztrajal, da Rusija »trenutno ne predstavlja nevarnosti za Nemčijo«, hkrati pa poudaril, da bi Poljska lahko »postala grožnja Nemčiji«. Za razliko od Rusije Poljska ni grozila, da bo Nemčijo uničila z jedrskim orožjem, zato so Chrupallove izjave razburile številne ljudi, tako v Nemčiji kot zunaj nje, pa tudi znotraj njegove lastne stranke.

Članek v reviji Junge Freiheit (JF) z naslovom »Hladna vojna v AfD« je poročal o izjavah več poslancev AfD o potovanju v Rusijo in Chrupallovih trditvah. Hannes Gnauck, poslanec Bundestaga za Brandenburg, je poudaril, da »dejanja sabotaže, vohunjenja, dezinformacij, kibernetskih napadov in tudi zelo tveganih in sovražnih dejavnosti v baltski regiji kažejo, kako napete in nestanovitne so trenutne razmere«. Rüdiger Lucassen iz Severnega Porenja-Vestfalije je prav tako poudaril, da »kolikor vemo« Rusija povzroča škodo kritični nemški infrastrukturi, zato se mora »Nemčija znati braniti pred to grožnjo«. Podobno je obrambni politik iz Hesseja Jan Nolte dejal, da Rusija uporablja hibridno vojskovanje proti Nemčiji, čeprav je izključil možnost vojaškega napada.

V podporo Chrupallinim argumentom JF citira člana Bundestaga Matthiasa Moosdorfa iz Saške: »Trenutno vlada histerija, vendar ni grožnje.« Moosdorf, ki je lani sprejel častno profesuro na glasbeni fakulteti v Moskvi, se je jasno postavil na strani X v prid temu, da se orožje ne dostavi v Ukrajino, da se razjasnijo obtožbe o korupciji in da se nadaljuje poslovanje z Rusijo.

Glede poslanskega potovanja v Rusijo JF poroča o dveh zelo kritičnih stališčih. Rüdiger Lucassen je zahteval, da se stiki z Rusijo prepustijo vodjem strank in poslanskih skupin: »Politika ni igrišče, kjer se lahko podajaš na izlete in se nato z njimi hvališ na Facebooku.« Medtem bavarski poslanec Rainer Kraft, znan po svoji podpori Ukrajini, ni skoparil z besedami: »Seveda se morajo vpleteni poslanci vprašati, zakaj tako kot mnogi pomembneži SPD dovolijo, da jih uporabljajo kot orodje tujih interesov ali pa slavijo največje etnično čiščenje v svetovni zgodovini kot osvoboditev.«

Da bi rešili to vprašanje, je stranka izdala kratko izjavo Chrupalle in Weidlove: »Kot zvezna predstavnika stranke Alternativa za Nemčijo bomo še naprej sodelovali za Nemčijo in njene državljane (…). V ta namen vzdržujemo dobre odnose z našimi evropskimi in mednarodnimi partnerji.« Vendar pa je to vprašanje, ki ga v kontekstu hibridnih groženj in mednarodnih napetosti ne moremo prezreti. Seveda je ta razprava, kot meni AfD, zanimiva za njene politične nasprotnike in medije, vendar to ne pomeni, da je manj potrebna, še posebej, če želi AfD nekega dne postati vladajoča stranka.

Glede na ankete očitna dvotretjinska večina nemškega prebivalstva Rusijo smatra za grožnjo, ta številka pa je od leta 2022 bolj ali manj stabilna. Povečanje hibridnih napadov Rusije na Nemčijo to stališče krepi in ker se zdi, da se agresivna politika Kremlja ne spreminja za 180 stopinj, je ideja nekaterih politikov AfD, da bi se vrnili k odnosom pred letom 2022, nesmiselna. Na tej točki je pomembno poudariti nekaj, kar mnogi mediji prepogosto pozabljajo: da je sedanje stanje posledica zbliževanja SPD in CDU z Rusijo. Odločitev Angele Merkel, da leta 2011 zapre osem jedrskih elektrarn in do leta 2022 zapre vse ostale, je privedla do tega, da je Rusija oskrbovala Nemčijo z več kot 50 % plina, kar je hranilo Putinov režim in mu dalo strateški vpliv nad Nemčijo, ki se je čutil vse do začetka obsežne invazije na Ukrajino, ko so bili državni mediji prisiljeni korenito spremeniti svoj pristop do Rusije.

Pred Merklovo je Putinov človek v Berlinu postal še en nekdanji kancler, socialni demokrat Gerhard Schröder. Po uradnem odhodu iz politike se je Schröder pridružil upravnemu odboru ruskega podjetja Gazprom. Med njegovim mandatom so bile protiobveščevalne operacije proti Rusiji prekinjene. Knjiga »Die Moskau-Connection.  Das Schröder-Netzwerk und Deutschlands Weg in die Abhängigkeit« (Moskovska povezava: Schröderjeva mreža in nemška pot v odvisnost) nemških novinarjev Reinharda Bingenerja in Markusa Wehnerja podrobno opisujemo politično-poslovno mrežo, ki jo je Schröder ustvaril v korist ruskega poslovanja in interesov, v škodo nemške neodvisnosti.

Stepan Rusyn iz Centra za transatlantski dialog v Berlinu meni, da je ta razprava znotraj AfD odgovor na zgoraj omenjene dejavnike, dojemanje volivcev in dejstvo, da Rusija predstavlja grožnjo dolgoročni varnosti Nemčije. To je tudi odgovor na prepričanje, da sta članstvo v Natu in dobri odnosi z ZDA bolj koristni za nemško varnost kot poskusi vzpostavitve posebnega odnosa z Rusijo: »Delno je to posledica vzpostavitve posebnega odnosa s krilom Republikanske stranke MAGA, kar je znatno oslabilo protiameriško razpoloženje v stranki, deloma pa tudi zaradi stalnega naraščanja odobravanja AfD skozi vse leto, kar jim daje upanje, da bodo v prihodnosti lahko sestavili del vlade. To ustvarja potrebo po uskladitvi tako s Trumpovo politiko kot z dominantno zunanjo politiko v Nemčiji, kar se mi zdi pozitivno.« Za Rainerja Krafta, poslanca AfD za Bavarsko, ni mogoče prezreti dejstva, da se je Rusija pod Putinovo vladavino distancirala od evropske sfere in postala vse bolj avtoritarni azijski despotizem: »Rusija je zapor narodov, ki je skozi zgodovino vedno znova povzročal neizmerno trpljenje Nemčiji in njenim sosednjim državam in ki še danes aktivno poskuša škodovati našemu narodu. To je očitno iz kršitve pogodbe o dobavi plina, iz sabotaž in vohunjenja proti nemškim objektom ter iz odkrito izrečenih groženj z napadom na civilne cilje v Nemčiji z jedrskim orožjem.« Zaradi tega je z evropskega vidika nemogoče braniti tako imenovani »večpolarni« red, katerega izrecni cilj je oslabiti Evropo, zlasti Nemčijo, v korist Kitajske in Rusije: »Mentalnosti Evrope in Rusije sta si zgodovinsko in kulturno nasprotni; stabilno sodelovanje je vedno znova propadlo. Sobivanje lahko deluje le, če je Evropa močna, suverena in sposobna braniti se. To je edini jezik, ki ga despotski režimi razumejo.«

Nasprotno, Kraft meni, da moramo za obrambo Evrope braniti Ukrajino, »globoko domoljuben, kulturno evropski in krščanski narod, ki z orožjem v roki brani svojo državno suverenost« in je z Nemčijo povezan »z zgodovino, skupnimi vrednotami in geopolitičnimi interesi«. »Glede na to realnost in poleg programske jasnosti, s katero AfD obsoja rusko agresijo, se pojavlja realnopolitična nujnost po nadaljnjem razvoju stališča do Rusije. Varnostna politika, evropska stabilnost in temeljni interesi Nemčije zahtevajo jasno oceno. Rusija danes ni partnerica in to tudi ne namerava biti,« zaključuje Kraft.

Prihodnja vloga AfD v nemški in evropski politiki je odvisna od poti, ki jo bo stranka ubrala na tem razpotju. Dvoumnost dolgoročno nikoli ni možnost.

Vir: https://www.lavocedelpatriota.it/en/the-afds-crossroads/

The post Stranka AfD na razpotju appeared first on Kulturni marksizem.