Stoletnica rojstva Boga Grafenauerja

Na današnji dan pred 100. leti se je v Ljubljani rodil slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer. Med letoma 1935 in 1940  je študiral zgodovino in zemljepis na ljubljanski filozofski fakulteti. Štiri leta kasneje je zagovarjal svojo doktorsko dizertacijo z naslovom Boj za staro pravdo, Slovenski kmet ob koncu 15. stoletja in začetku 16. stoletja. Istega leta je postal asistent, leta 1946 pa docent na katedri za zgodovino Slovencev, kjer je delal do upokojitve 1982. Leta 1951 je postal izredni profesor in 1956 redni profesor. Leta 1968 je postal dopisni član SAZU, 1971 pa redni član. Bil je prvi glavni in odgovorni urednik Zgodovinskega časopisa med letoma 1947 in 1968 ter predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo med 1968 in 1974.

Svoje najpomembnejše raziskave je opravil na področju srednjeveške zgodovine, kjer je veliko pozornosti posvetil vprašanjem slovanske naselitve, razmerju med Slovani in Avari ter karantanski zgodovini. Ukvarjal se je tudi z agrarno-socialno zgodovino, znotraj te pa še posebej s kmečkimi upori. Njegove raziskave segajo vse do 20. stoletja, kjer izstopajo dela posvečena slovenskim mejam ter dela v katerih je obravnaval narodnostne razmere na Koroškem. Kot ekspert za slovensko severno mejo je sodeloval v jugoslovanski delegaciji na pariški mirovni konferenci leta 1946.  Grafenauer je bil dolga leta tudi edini, ki se je posvečal vprašanjem teorije zgodovine in zgodovinske metodologije.

Bogo Grafenauer s Ferdom Gestrinom in Jankom Pleterskim na proslavi ob sedemdesetletnici Oddelka za zgodovino leta 1990. (Arhiv Oddelka za zgodovino)

Leta 1963 in 1971 je bil prejemnik nagrade Kidričevega sklada, leta 1987 je prejel zamejsko Tischlerjevo nagrado in leta 1989 Kidričevo nagrado za življenjsko delo. Grafenauer je umrl 12. maja 1995 v Ljubljani. Ob njegovi smrti je Peter Štih zapisal: ‘Z odhodom akademika in profesorja Boga Grafenauerja je nastala v slovenskem zgodovinopisju in sploh v slovenskem kulturnem in intelektualnem prostoru velika praznina, ki se je jasno zavedamo. Mnoge med nami, to je pravzaprav vse povojne generacije slovenskih zgodovinarjev, ki so se šolali na ljubljanski filozofski fakulteti do začetka osemdesetih let, vežejo na uglednega profesorja osebni spomini, bodisi s predavanj, izpitov, ekskurzij in simpozijev, bodisi s kakšnih drugih srečanj, ki bodo pač živeli z nami neizbrisno do našega konca. Predvsem pa nam poleg spominov nanj ostajajo njegova številna in pomembna dela, ki bodo spremljala še naše zanamce in s katerimi si je profesor Grafenauer sam postavil najlepši, najtrdnejši in pravi spomenik. S svojimi deli se je zapisal tako v zgodovino kot med Slovence; oboje pa je pomenilo smisel njegovega življenja. Nam pa ostaja naloga, da z objavo njegovih najpomembnejših izbranih del pripravimo enega temeljnih priročnikov za starejšo slovensko zgodovino.‘

Med njegova najpomembnejša dela sodi monografija Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (1952). Bil je med glavnimi avtorji Zgodovine narodov Jugoslavije (1953–59) ter Zgodovine Slovencev (1979).

Viri: Wikipedija, Kronika, Zgodovinski časopis