Stari sanjajo, mladi načrtujejo

Sanjajo samo stari ljudje, mladi načrtujejo, razmišljajo o prihodnosti, ostareli je nimajo več oziroma jim je ostal samo delček. Tako na glas razmišlja ostareli profesor, osrednji lik Bordonove (mono)drame Le ultime lune (Zadnje lune). Gre za izjemen tekst tržaškega avtorja Furia Bordona, ki je bil zanj leta 1993 tudi nagrajen. Velik uspeh je doživel v prvi postavitvi v sezoni 1995-1996, v kateri je glavno vlogo odigral nepozabni Marcello Mastroianni. Z njo se je veliki igralec, ki je bil že precej bolan, tudi poslovil od svojega občinstva. Krstno izvedbo je delo doživelo v Benetkah, v postavitvi Teatra Veneto, nakar je prišlo tudi na oder tržaškega gledališča Rossetti.

V novi postavitvi Stalnega gledališča FJK je drama o težavah ostarelosti in osamelosti ponovno zaživela na odru Rossettija, tokrat v režiji Paola Valeria in v interpretaciji Alessandra Haberja.

S poklonom tržaškemu avtorju, ki je med drugim bil tudi direktor Stalnega gledališča FJK, je teater uvedel letošnjo sezono. Furio Bordon je svoje doslej najboljše delo napisal, ko je bil star okrog 40 let, kar je presenetljivo. Presenetljivo, ker je kot mlad avtor znal z veliko občutljivostjo in lucidnostjo opisati občutke ostarelega moškega, ki se s težavo sooča s tegobami, ki jih prinaša starost.

Pri opisovanju svojega vsakdana se ostareli profesor, ki večino časa preživlja na fotelju ob poslušanju Bachove glasbe, večkrat zateka v ironijo. Ta pa le delno prikrije grenko zavedanje o upadanju fizične moči, o nelagodnosti, s katero doživlja zadnje poglavje življenja, o nerešenem odnosu s sinom. Sam je predlagal, da se izseli iz družinske hiše, da bi vnuka imela več prostora, vsak svojo sobo. Svojega novega domovanja s pretencioznim imenom Villa Delizia si ni želel predhodno ogledati, izbiro in ureditev vseh formalnosti je prepustil sinu. Ta je očetovo odločitev sprejel, premalo - tako je kasneje razpredal oče - ji je ugovarjal, očeta ni skušal pregovoriti. Ostareli oče pa sinu nikakor ni želel priznati, da ga je strah novega okolja, življenja v njem, da bi rajši ostal v sobi, ki so jo po stenah krasili manifesti stripovskega junaka Jaka Racmana in drugih likov iz te znane risanke. Prej je bila to soba njegovega starejšega vnuka, kateremu je dedek odstopil svojo nekdanjo, večjo sobo. Sam se je še najbolj poistovetil z Makom, ki s Pakom in Žakom tvori znani trio malih racmanov (v italijanščini Qui, Quo in Qua, Mak je Qua).

O vsem tem se pogovarja z davno pokojno ženo (Silvia Siravo). Ni se postarala, ker je umrla mlada. In tako je ostala lepa in mlada, kakršne se rad spominja profesor. Par je bil izredno povezan, do sina je imel malce odmaknjen odnos. Na njegov račun si je včasih privoščil malce okrutne šale, na primer ko mu je napletel, da ni njun sin, ampak posvojenček.