Srednja Evropa, konstanta tudi v Sloveniji?

Oktobra letos je v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca z naslovom Srednja Evropa, konstanta v spreminjajočem se svetu. O tej konferenci je bil v reviji Demokracija že govor, vendar se mi zdi, da še ni bilo povedano vse.

Prispevke na to temo so predstavili predavatelji iz srednjeevropskih držav: iz Madžarske, Češke, Poljske, Slovaške, Italije in Slovenije. Med predavatelji in med poslušalstvom je bilo videti nekaj slovenskih desnosredinskih politikov, na primer: Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Janez Podobnik, Tina Bregant, Igor Senčar.

Kaj naj bi bil pojem Srednje Evrope v politično-kulturnem pomenu te besede? Kako bi ga opredelili in kako bi opredelili odnos konstante do spreminjajočega se sveta? In kako opredeliti spreminjajoči se svet? Mnogi prispevki (zlasti prispevki domačih predavateljev) so v iskanju teh opredelitev tavali skozi zgodovino od naselitve Slovencev do Habsburžanov, nekateri so se ukvarjali z razmisleki, kako vojaško ubraniti Srednjo Evropo (verjetno pred Rusi), prikazan je (habsburški) značaj mesta Trsta, prav tako je bil Boris Pahor dobro predstavljen kot srednjeevropski pisatelj.

Če začnemo z definicijo »spreminjajočega se sveta«, ugotovimo, da je mišljena s tem  predvsem EU. Spreminja pa se tako, kot nam ni najbolj všeč – pomika se v smeri konfederacija – federacija – unitarna naddržava Evropa. To je politika bruseljske, od nikogar izvoljene administracije, ki za uresničitev takih ciljev uporablja tako migracije kot strašenje s Putinom. Srednja Evropa pa naj bi bila drugačna – če naj bi bila konstanta v spreminjanju, ki smo ga omenili, pomeni, da ne sledi trendu, ki ga usmerja Bruselj. Obstoj Orbána, Fica in nedavna Babiševa politična zmaga to potrjujejo. Ti trije politiki najbolje  utelešajo drugačnost Srednje Evrope.

To, kar dela te države oziroma njihove narode drugačne od drugih evropskih nacij, je dediščina Habsburga. Narodi teh treh držav so bili stoletja dolgo sestavni del njegovega imperija. Od imperijev, ki jih poznamo, pa ta najbolj spominja na sedanjo EU. Ni bil zaostal in represiven kot carstvo Romanovih ali Otomanski sultanat, vendar so ga vodili dunajski vladarji, ki so – razen ko jim je tekla »voda v grlo« − ignorirali težnje in zahteve narodov, ki so jim vladali.

Narodi tega imperija so sedaj že drugič v taki situaciji, zato jo poznajo. Poznajo jo iz svoje zgodovine, nanjo jih spominja njihova literatura, ki je nastajala večinoma v tem obdobju. Spominjajo se mednacionalnih sporov, ki so pripeljali do razpada imperija. Vsi vemo za jezikovno zapostavljenost, za napredujočo germanizacijo … Srednjeevropejci so torej »cepljeni« proti pretiranemu evropskemu povezovanju. Njihove identitete so ranljive in tega se zavedajo. Ne želijo si ponavljati zgodovine.

Tudi Slovenci sodimo v Srednjo Evropo. Tja bi sodili torej tudi v političnem smislu. Da pa nas še ni med njimi, je več razlogov. Najpomembnejše je pač dejstvo, da je srednjeevropejstvo, kot ga je razumela ta konferenca, suverenistična ideologija. Že sam njegov obstoj je opozicija ideji »močne Evrope«. Je zaveza odgovornih politikov svojim narodom. Od slovenskih levičarskih vlad tega ni mogoče pričakovati, saj te niso zavezane svojemu narodu, ampak različnim globalističnim agendam.

Upanje, da bo kdaj tudi v Sloveniji drugače, pa vzbuja prav navzočnost vidnih ljudi iz desnega političnega okolja na konferenci o Srednji Evropi.

Bi to lahko bil začetek slovenskega suverenizma? Se nam obeta obrat k bolj nacionalni usmeritvi slovenske desnice? Njihovo aktivno sodelovanje nas navaja k pozitivnemu odgovoru. (Taka usmeritev bi lahko programsko kronično podhranjeni SLS podelila nekaj politične fizionomije.)

Odpira se nova ideološka niša. Jo bodo na konferenci navzoči znali zapolniti? Se bo formirala skupina, ki bi nadaljevala z delom, organizirala take konference ter začela razvijati in krepiti idejo suverene Slovenije znotraj skupnosti evropskih narodov?

Borut Korun