Srečno. Ampak res!

To je moja prva letošnja kolumna. Ko so mi v teh dneh nekateri izrekli voščilo, sem med željami, ki so mi jih namenili, pogosto slišal, da naj bo tudi to leto takšno, kot je bilo lansko. Kaj mi potem preostane drugega, kot da kar se da hitro (po dooolgi noči) sedem za računalnik, kjer sem pogosto, verjetno prepogosto, in se lotim pisanja? Ker se je lani nabralo prek 50 kolumn, ki ste jih lahko prebirali na teh straneh, sem se pač lotil pisanje prve. Prve letošnje. Saj bi šel tudi na en tek, kjer sem tudi lani preživel veliko svojega časa, ali pa na kolo, kjer sem bil tudi pogosto, a vam kdaj drugič povem, zakaj sem dal športne aktivnosti zaenkrat malo na stran. A o tem, kot rečeno, enkrat v naslednjih tednih ali mesecih.

Pišem pa še lahko in še rad za povrh vsega. Malo manj pa rad poslušam »norce« (ne vem, kako jim drugače reči), ki so že ves mesec december naokrog metali petarde in v zrak spuščali rakete. Ko že misliš, da je s 1. januarjem tega konec in se bomo vsi malo odpočili od njih, te neprijetno presenetijo tudi na prvi dan novega leta. Že meni ni prijetno, kaj šele starejšim, ki imajo še v spominu kakšno drugo pokanje, da ne govorim o hišnih ljubljenčkih. Na Silvestrovo je bila hčerina psička povsem iz sebe. Vsa tresoča, vse od poznega popoldneva do novega leta in še po tem je bila skrita v kopalnici, kjer se je pokanje petard in raket manj slišalo. Ponavadi se vedno smuka okrog nas, tokrat pa je bila eno čisto prestrašeno živalce. Kakorkoli, v zrak je šlo na tone raket in na tla na tone petard, pravzaprav kruha (beri denarja). Verjetno ravno od tistih, ki ga služijo na kak čuden način, ali pa jih izdatno finančno podpiramo vsi mi, ki prispevamo v državni proračun. Glede na to, da je pred nami še pravoslavni božič in pravoslavno novo leto, se bo pokanje in razsvetljevanje neba zavleklo še za slaba dva tedna.

Kmalu zatem bo sledila volilna kampanja. Ki se je pravzaprav že začela. Še najbolj v vseh tistih medijih, ki so aktualni oblasti naklonjeni. Teh pa ni malo. Zato ne čudi, da skoraj iz vseh ven skačejo »face«, kot so Robi, zaljubljena Urška, jezična Tamara, proti cerkvi in življenju nastrojeni Bogdan, zasanjani Luka, samovšečna Nataša (da ne naštevam naprej) in drugi veleumi tranzicijske levice, za nameček pa bo predsednikova gospa Tina menda celo kolumnistka v enem takih medijev. No, ja. Ampak to njihovih pristašev niti malo ne moti, moti pa jih slovenska harmonika, pa Janez, če ob njenih zvokih zapleše, in Bog ne daj, vodi na volilnih anketah, pa seveda Jernej, Tina in Marko, ki sestavljajo skupno pomladno listo, tudi Erikina Tarča, taka kot je bila v nekaj zadnjih serijah, zato jo bodo predrugačili. Jožetove Pričevalce, ki jim gredo še najbolj na živce in z njimi tudi Jože, bodo prepolovili, našo, slovensko narodno zabavno oddajo pa ukinili oziroma izgnali iz javne RTV, ki jo vsi plačujemo. Ne le levi. Tudi desni in tisti na sredini. In vsi ostali, ki ne vedo, kam bi se dali ali umestili.

Kakorkoli, v tem letu si res želim, da postane javna RTV to, kar vsi od nje pričakujemo, ne le to, kar iz nje dela leva scena, pa da spomeniki revolucije, kipi diktatorjev najdejo mesto le tam, kjer je mesto za njih, torej v muzeju, ne pa na glavnih trgih denimo, da ulice, ki nosijo ime po diktatorjih, dobijo novo ime, da spet zaživi muzej slovenske osamosvojitve, da zmaga življenje in ne smrt, in da se v našo Slovenijo po marcu spet vrne svoboda. Nikakor tista, ki se hvali, da to je, ampak tista prava, ki jo čutiš. Tako kot čutiš pomlad. Ko se rojeva novo upanje. Pa SREČNO.

The post Srečno. Ampak res! appeared first on Slovenec.