Spring Oriental Dream Camp je praznik za orientalske plesalke in orienta lačno občinstvo!

4 hours ago 31

Orientalski plesni Spring Oriental Dream Camp, ki mu orientalske plesalke po domače rečemo SOD, se je letos že tretje leto zapored odvijal drugi vikend v marcu, med 13. in 15. marcem. SOD je neke vrste praznik za nas orientalske plesalke, saj ponuja možnosti izobraževanja, druženja in nastopanja.

Na SODu sem bila že tretjič zapored udeležena kot učiteljica, učenka in nastopajoča. Vsaka izmed plati ima svoje prednosti in vsaka izmed vlog svoj donos k plesni in osebnosti rasti. Moje skromno mnenje je, da je druženje in izmenjava izkušenj med pomembnejšimi atributi festivala. Zakaj?

Redko dobimo priložnost da se na štiri oči pogovarjamo s plesalkami iz tujine, sploh če so le te izjemno uspešne in sodijo v sam vrh orientalske plesne scene. Prav mala druženja z njimi pred in po delavnicah, ob kavici, kosilu in večerji dodajo tisto pravo piko na i. Na teh druženjih izveš veliko o načinu življenja mednarodno uveljavljenih profesionalnih plesalk in učiteljic, o njihovem odnosu do dela, plesa in življenja na sploh. Neprecenljive dragocenosti.

Izobraževanje in nadgradnja znanja sta ne nek način osnovna tema festivala. Nekaj zaradi česar uradno pridemo. Prijavimo se na plesne delavnice in nato srkamo znanje, vpijamo nove učen pristope, nove interpretacije glasbe, prisluhnemo novim raziskavam plesalk in črpamo snov za svoje nadaljnje delo.
Nastop na velikem odru je bonus. V Sloveniji v tem trenutku na žalost nimamo arabskih ali turških restavracij oz. dogodkov, kjer bi plesalke lahko tedensko nastopale in se kalile kot ‘perfomerke’. Prav zato je tako pomembno da z obema rokama zagrabimo vsako priložnost nastopanja na ‘orienta lačno’ občinstvo. Festival ponuja tudi to. Vsako leto se plesalke in Slovenije in tujine pa lahko predstavimo na velikem odru, v soju luči in novih kostumov. Ena najboljših stvari pa je, da lahko vidimo in gledamo tudi svoje kolegice in občudujemo njihovo kreativnost, napredek in izraznost.

In kako je zares potekal 3. SOD? Kako smo preživljale plesni vikend plesalke? Na prvem SOD-u (2024) je bila gostja samo ena učiteljica iz tujine in dve domači, na že naslednje leto (2025) je na SODu učilo pet učiteljic, dve tujki in tri domače. Povsem logično je torej bilo, da bo tretje leto pomenilo nadgradnjo prejšnjih. Letos je bilo na SOD-u kar šest učiteljic, tri domače, poleg mene še organizatorka Mateja Mikulan in moja kolegica, učiteljica iz našega društva KUOD Bayani Nerlisa Osmičević ter tri mednarodne priznane gostje iz tujine.

Prva, madžarska superzvezda in mednarodno izjemno cenjena plesalka in učiteljica Mercedes Nieto je že stara znanka v slovenskem prostoru, saj jo je Mateja Mikulan že večkrat gostila.

Na novo pa smo Slovenke lahko spoznale na svežo zvezda orientalske plesne scene, Kanadčano Melisso Gamal, ki je postala pravi hit družabnih mrežij predvsem v post covidnem obdobju.

Tretja učiteljica je bila finka Laura Zaray, izjemna pleslaka in učiteljica, ki je med drugim tudi redna članica prestižnega ameriškega plesnega projekta Bellydance Evolution, dobro pozanane Jilline Carlano, zvezdnice Bellydance Superstars.

Program festivala smo začele v petek popoldne z delavnico finske učiteljice Laure Zaray. Laura je naredila čudovit uvod v plesni vikend. Njena delavnica je poudarjala čuječnost telesa in prebujanje telesa s poudarkom za ozaveščanju giba. Večer pa se je zaključil z že tradicionalno SODovo večerjo dobrodošlice, kjer smo se učiteljice in nekaj gostij iz tujine družile ob dobri slovenski hrani in se med seboj spoznavale in se družila.

Vikend je minil kot bi mignil. V soboto in nedeljo je udeleženke zjutraj, vedno polna energije, zbudila Ines Basle Gorišek z vadbo salsation. Po jutru se dan pozna pravijo, zato lahko rečem, da sta sobota in nedelja minili kot bi mignil. Slovenske učiteljice smo se predstavile vsaka v svojem značilnem slogu. Kolegica Nerlisa je s svojimi ‘zgodbami v gibu’ poskrbela za ustvarjalno vzdušje, organizatorka Mateja je ustvarila dinamične plesne kombinacije na živahen egipčanski pop. Sama sem plesalkam predstavila moje nove didaktične karte za učenje in poučevanje orientalskega plesa in nekaj igrivih variacij na temo.

Glavni zvezdi festivala Melissa Gamal in Mercedes Nieto sta imeli vsaka po tri delavnice. Melissa, je poznana po izjemno čutnem orientalskem plesu, ki ga v veliki meri navdihujejo ples zlate dobe in pozne zlate dobe egipčanskega ples (1940-1980). Njena prva sobotna delavnica je bila posvečena različni kvaliteti giba treh najvidnejših egipčanskih plesalk pozne zlate dobe: Fifi Abdou, Souhair Zaki in Nagwi Fouad. Takoj po tem je sledila delavnica igranja prstnih činel, enemu bistvenih rekvizitov plesalk zlate dobe. Njena delavnica prstnih činel je bila izjemno zahtevna in lahko rečem, da je vsem prisotnim plesalkam dala nov zagon za izobraževanje na tem področju. V nedeljo je Melissa predvsem delala na interpretaciji muzikalnosti s plesnimi kombinacijami na klasično arabsko glasbo.

Mercedes Nieto je poznana po svojem zelo specifičnem stilu izražanja in plesa. Na ta način je oblikovala koreografijo, ki jo je predstavila udeleženkam v soboto dopoldan, v nedeljo pa je predstavila svoj pogled na interpretacijo poezije v glasbi, ki ga je poimenovala poezija v gibanju. Zanimivo je videti, kako plesalke in učiteljice slišimo, dojemamo in interpretiramo besedila glasbe in kako to izražamo z gibom in mimiko. Zadnja festivalska delavnica je bila v resnici pogovor z Mercedes in Melisso, o njune delu, začetkih in podobno. Zelo zanimive zgodbe. Obe plesalki sta šolani novinarki, ki sta zaradi svoje strasti do plesa opustili novinarsko delo in se kljub dvomom okolice, predvsem družine, popolnoma posvetili profesionalnemu delu plesalke in plesne učiteljice. Hm, zveni znano, kajne?

Nedeljski večer smo ponovno zaključile ob hrani in sproščenem pogovoru z obljubo da se ponovno snidemo – morda v Kairu? A delavnice niso bile edina svetla točka 3. SOD. Nikakor ne smemo mimo sobotnega gala plesnega večera – JISR. Na odru Siti teatra smo nastopile vse učiteljice 3. SOD-a, ter številne druge plesalke in plesne skupine iz Slovenije in tujine. Večer je potekal v dveh delih, na odru pa se je zvrstilo kar…? .plesnih točk. Gledalke in gledalci so se v dveh urah lahko naužili lepote orientalskega plesa in arabskih folklor.

Letošnji 3. SOD je tako za nami. Učiteljicam in udeleženkam je prinesel veliko novega plesnega znanja, plesnih povezav in predvsem novega navdiha. Kaj pa pravi organizatorka? Za konec tega članka smo poprosili šefico festivala Matejo Mikulan, da nam zaupa, kako je bila s festivalom zadovoljna in kako kaže festivalu v prihodnosti: ‘Glede na vse čudovite odzive, ki sem jih prejela po zaključku festivala, lahko z velikim veseljem rečem, da je bil festival izjemno uspešen. Udeleženke plesnih delavnic so domov odšle polne novega znanja, navdiha in sveže energije, kar mi res veliko pomeni. V organizacijo in izvedbo takšnega plesnega vikenda je vloženega ogromno časa, zato je občutek ob vseh nasmejanih obrazih in iskrenih ‘aha’ trenutkih še toliko lepši in dragocenejši.

S ponosom lahko rečem tudi, da je bil sobotni gala večer JISR po mojem občutku najboljši izmed vseh treh, ki so se odvili na SOD-u,takega mnenja so bili tudi obiskovalci prireditve in veseli me, da se tudi ta del festivala razvija. Zelo sem zadovoljna s celotnim potekom festivala, saj je vse potekalo dokaj gladko, in hvaležna sem vsem, ki so mi pri tem pomagali ter mi stali ob strani. Že zdaj pa se veselim, da si ogledam posnetke koreografij, ki so se jih udeleženke naučile na delavnicah — sama namreč žal ne uspem biti prisotna na vseh, saj sem ponavadi na več koncih hkrati in včasih tudi preutrujena, da bi sledila. Zaenkrat še ne vem povsem natančno, kaj čaka SOD v prihodnosti. Kot sem že omenila, takšen dogodek zahteva res veliko predanosti, časa in energije — praktično celega človeka — saj organizacija, logistika in vse spremljajoče naloge terjajo ogromno vloženega dela. Ker je celotna predpriprava festivala (z malce pomoči pri objavah na družbenih omrežjih) večinoma na meni, to pomeni tudi, da drugi projekti v tem času nekoliko obstanejo.

Ne morem reči, da je bila to čisto zadnja izdaja festivala, vsekakor pa si, če in ko se ponovno zgodi, predstavljam, da bo potekal v nekoliko drugačni obliki — morda kot bolj intimen intenziven z manjšo učiteljsko zasedbo oziroma samo z eno učiteljico.
Veliko stvari je še za pretehtati in premisliti, pri tem pa si želim resnično upoštevati predvsem sebe in svoje zdravje. Trenutno sem še v fazi razmišljanja in premlevanja. Pred menoj pa je zdaj tudi obdobje, ko želim zaključiti plesno sezono, se posvetiti drugim projektom in si vzeti nekaj časa zase — česar med organizacijo pogosto zmanjka. Ko se vse to nekoliko umiri, pa bom z veseljem ponovno pogledala naprej in razmislila, kam in kako naprej.‘

Read Entire Article